Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
GIRLS: Father, Son, Holy Ghost (True Panther, 2011) (ponovitev 5. 10. 2011 ob 00.30) (1100 bralcev)
Sreda, 28. 9. 2011
Peter Cimpric



* V tokratni Tolpi bumov bomo poslušali album Father, son, holy ghost kalifornijske indie zasedbe Girls, ki sta jo pred nekaj leti zasnovala Christopher Owens in Chet White. Prvi album sta leta 2009 posnela sama, za novo izdajo pa sta zasedbo nadgradila v petčlanski bend, kar se pozna tudi v bolj polnem zvoku in premišljenih aranžmajih. To je žal tudi eden redkih presežkov tega, sicer dokaj povprečnega albuma.

Enajst skladb na njem se namreč v slabi uri odvije nekoliko preveč monotono in zaspano. Vse po vrsti koreninijo nekje v širokem območju klasičnega rocka: “pesmičasta” melodika bolj vleče v rokenrol petdesetih in šestdesetih, počasne orkestracije orgel in melotrona prikličejo bolj progresivna sedemdeseta ali še bolj njihovo reinkarnacijo v devetdesetih. To izhodišče seveda samo po sebi ne onemogoča oblikovanja originalnega in svežega glasbenega izraza, vendar se zdi, da se zasedba Girls tega izziva loteva preveč skromno in na prvo žogo. Skladbe so preproste, že ob prvem poslušanju zvenijo domače in bolj malo prihranijo za odkrivanje in ponotranjanje ob vnovičnih poslušanjih. Temeljijo na enostavnih in predvidljivih akordičnih podlagah, okoli katerih se nalagajo klaviaturske in kitarske linije ter večinoma neizraziti bobni, v ospredju pa je nežen, skoraj šepetajoč vokal. Ta je sicer prijeten in deluje iskreno, vendar si, tako kot instrumentacija, privošči premalo manevrskega prostora za izvirnost ali izrazitejše kontraste. Vse skupaj zato izzveni preveč homogeno in linearno: kljub temu, da se skladbe opirajo na precej različne rockovske smeri in imajo na primer različne ritmične osnove in strukture, zvenijo vse dokaj podobno. Od drugih trendovskih hipsterjev na sceni se razlikujejo predvsem po tem, da starinsko vzdušje šolskih bendov in plesnih dvoran slikajo bolj neposredno.

Album se začne s pocukranim retro pop komadom Honey bunny, ki mešanico klišejev zgodnjih Beatlov in Beach boysov preseka s pinkfloydovskim prehodom. S tem tudi precej točno napove preostanek albuma, ki vsebuje še nekaj podobno banalnih skladbic, na primer How can I say I love you in Magic. Vendarle pa na njem najdemo tudi nekaj malce globljih odstopanj in svobodnejših interpretacij. Tako v uho najprej zbode fatalistični komad Die, ki je kot daleč najglasnejši in najbolj distorziran odsek albuma očitno posvetilo tršim zvokom, ob katerih sta se kalila ustanovna člana benda. Dobro učinkuje tudi nekaj skladb, v katerih je najbolj poudarjena intimnost oziroma je najbolj pristno izražena ta značilna dekliška melanholija. To so predvsem skladbe v drugem delu albuma: Just a song se začne z minimalistično akustično kitaro, ki se potem v maniri kakega Lea Kottke-ja ali Cata Stevensa prelomi in razpre v ekspresionističnem sanjarjenju flavte iz melotrona. Podobno se razvija skladba Forgiveness, pri kateri senzibilen vokal spremljajo ambientalni udarci zamolklega bobna, proti koncu pa v ospredje prideta intenzivnejši ritem in ostra kitarska solaža, podložena s fragmentiranimi in ritensko odvrtenimi zvoki v ozadju.

Vseeno pa je originalnosti na albumu občutno premalo in premnoge skladbe v petih minutah ne povedo ničesar, česar ne bi že v prvi. Človek se vpraša, v čem je pravzaprav poanta. Ali je morda vse skupaj vendarle le retro poza oziroma tržna niša, ki je ne uspejo zapolniti indie bendi z bolj svežimi in kreativnimi interpretacijami istih glasbenih vzorov? Verjetno domneva do neke mere pojasnjuje pozornost, ki je je album deležen, s strani benda pa takšne preračunljivosti vseeno ni čutiti. Prej bi lahko trdili nasprotno – zdi se, da sta zapohana ljubitelja tablet povsem zadovoljna z dometom mainstreamovske forme starega pop rocka, v kateri se počutita najbolj udobno in domače. Owens, ki je glavna ustvarjalna sila v bendu, je namreč odraščal v bizarnem okolju hipijskega verskega kulta, v katerem je bila dovoljena le tovrstna glasba. Vsa sprevrženost, ki ji je bil izpostavljen, dokler ni v najstniških letih iz kulta pobegnil, pa lahko rezultira le v psihedelični odpičenosti ali ležerni spokojnosti, ki v resnici najbolj zaznamuje album. Čeprav to ni najbolj vznemirljivo in nepozabno poslušanje, ima nekaj dobrih trenutkov, zveni iskreno in v svoji nevtralnosti deluje prav solidno.

pripravil Peter Cimprič



Komentarji
komentiraj >>