Ponedeljek, 3. 10. 2011
Sonja Zlobko
Različne definicije duše kot pojma govorijo o njej kot esenci človeka in živih bitij, kot prvobitnem principu človeka, kot bistveni entiteti posameznikovih izkušenj. Nekatere religije ravno v duši vidijo nesmrtnost človeka, druge jo vidijo kot večno spremenljivo nit življenja. Oscar Wilde je v pravljici Ribič in njegova duša ni posebej definiral, jo je pa po krščanski doktrini razumel ločeno od telesa. Nadel ji je tudi podobo, ki venomer sledi človeku; podobo sence.
Ambivalenca, ki je v pravljici najvidnejša, pa ni ta med dušo in telesom, pač pa med srcem, ki v dotičnem kontekstu stoji na mestu materializirane ljubezni, in dušo, materializiranim Jazom ribiča. Srce ribiča si je želelo ljubiti morsko deklico, a morska bitja nimajo duše in se ne morejo združiti s človekom. Na tem mestu se ne zdi smiselno razpravljati, ali je Wilde s tem dušo napravil za smrtno entiteto človeka in telo kot vir erotičnih užitkov. Bistveno se zdi namreč ravno to, da je s pravljičnimi postopki ločil materializirani Jaz, torej dušo, od materializirane ljubezni, srca. Torej, če obstaja brezpogojna ljubezen, prostora za Jaz ni več. Pa če se ne ustavimo že tukaj; odpis jaza predstavlja odpis vseh možnih referencialnosti na ideološke in moralne zahteve, ki bi razdruževale dva principalno tako različna bitja.
Skratka, ribiču se je uspelo rešiti svoje duše, ječe srca, če z malo rezerve parafraziramo Foucaulta. Z receptom mu je pomagala čarovnica. Odrezal je svojo senco, podobo duše, ki je sama tavala po svetu. A vsako leto se je vračala na obalo in skušala ribiča s pripovedmi, vsako leto je duša hrepenela po združitvi in z besedami iskala ribičevo hrepenenje po njej. Ribič se ji upira, kar se da dolgo, a v tretje se vda. Pa ne zaradi modrosti, drznosti ali pa Jaza samega, ampak zaradi telesa. Premamila ga je pripoved duše, omenjene plesoče nožice dekleta iz daljnih dežel, ki so predstavljale pomanjkljivost njegove ljube. Imela je pač ribji rep. A plesočih nožic ni videl nikoli. Ostal mu je le Jaz.
Zgoraj napisano nam bo služilo malo kasneje. Pred tem preskočimo še na uprizoritev. Pravljice so bile dolgo časa pripovedovane in ne pisane. Ivan Peternelj se je v predstavi za Mladinsko gledališče odločil ravno za potenciranje tega pristopa. Uprizoritev je temeljila na pripovedovanju, ki je neprestano prehajalo v igrani prikaz pripovedovanega. Blaž Šef in Tina Vrbnjak sta odigrala mnoge vloge, ki jih je z naracijo odpiral Petrnelj kot pripovedovalec. Ti prizori so delovali kot pasaži, s katerimi je pripovedovalec podaljšal svoje besede v oprijemljivo.
Minimalistične, a izjemno zanimive rešitve prostora Eme Kugler s scenografskimi projekcijami, osvetlitvijo in premikajočo platformo so gledalce vodile po različnih deželah Orienta. Če se postavlja vprašanje, zakaj bi skušnjavo iskali ravno tam, se odgovor skriva v času Wilda. Takrat je bila ideološka invazija Orienta, ki jo danes poznamo pod pojmom orientalizem, na vrhuncu. A eksotični kičastosti, ki bi lahko zaobjela preteklo aktualnost, se je kostumografinja Barbara Stupica izognila z majhnimi detajlnimi predmeti, ki so kontekstualno nakazovali prostor. Pri tem je v ospredju na poteh domišljije ostajala pripovedovana beseda.
Dramaturgija je z glavnimi elementi prehajanja med pripovedništvom in njegovim podaljškom, igranim, povsem ustrezala sporočilnosti, kot so si jo zamislili. Nič moralizirajočega pravzaprav ni bilo čutiti, samo tu in tam je bila neposredno nagovarjana publika, a ne moteče vsiljivo. Samo malo nepotrebno. Glede na žanr literarne osnove in razbranega koncepta uprizarjanja namreč rahlo neefektivno. Takšni šumi programa domišljije so nas v trenutkih vračali v obstoječo sedanjost in nagovarjali na aktualnost predstave.
Slednjo bi preprosto lahko označili za iskanje izgubljene duše v sodobnem času. Samo pomislite na kaotična sporočila duhovnih gibanj, ki nas prepričujejo, da je vse človeštvo izgubilo stik z našim abstraktno-esencialnim. In mogoče je ravno zaradi neskončne poplave takšnih instantnih bedastoč, ki smo je deležni, to skorajda odveč. V tem primeru bi bilo pravljico bolje zastaviti po principu računalniških iger s preprosto grafiko, kar bi dalo priokus humornega, nenavadnega in ironično nasprotnega.
Lahko pa pozornost obrnemo na sporočilno, ki se zdi danes veliko bolj umestna in se navezuje na spisano v prvem delu sestavka. Skušnjava posameznika, da mu zavlada materializirani Jaz, ki bi ga po Wildu zastopala duša in ne predanost Drugemu, je sodobna srhljiva slika sveta, naslovljena razbiti individualizem. In če se tukaj navežemo na že omenjenega Foucaulta je jasno, da je ravno duša oz. Wildovski Jaz tista, ki omogoča in mapira polja moči. Torej, dragi poslušalci, reši nas lahko srce.
Če je z dušo in srcem res tako, tudi Sonja Zlobko odreže svojo senco.
Komentarji
komentiraj >>