V okviru 29. grafičnega bienala se je v Ljubljani ustavil umetniški kolektiv Justseeds, ki je v teh dneh tod okoli razširil nekaj svojih podob in tudi nekaj svojih besed. Spomnimo – na zadnjem, 28. bienalu, ki se je zgodil dve leti nazaj, je skupina Justseeds za svoje delo prejela veliko nagrado, v ta namen in za nagrado pa ji je letošnji bienale posvetil prostor Galerije Alkatraz, kjer se predstavljajo s samostojno razstavo. Toda kdo sploh so Justseeds? In kaj sploh sejejo?
Na ta vprašanja je na otvoritveni ediciji letošnje Antifa intervencije, ki jo v pregibu pedagoškega in študentskega kadra organizira preverjen kolektiv s Fakultete za družbene vede, odgovarjal Santiago Armengod, eden izmed umetnikov, združenih v Justseeds organizem. Nemara pa sploh ne gre za organizem, marveč za tisto, kar Deleuze imenuje telo brez organov, za način organizacije, ki nima centra, ima pa mrežo neštetih lokalnih povezav. V primeru Justseeds so te povezave spletene med različnimi umetniki s področja Mehike, Združenih držav Amerike in Kanade. Vsem pa sta skupna bolj ali manj podobna uporaba grafičnih tehnik in bolj ali manj podoben političen angažma. Številni lesorezi, linorezi, posterji in stencili, ki jih producira skupnost Justseeds, namreč izhajajo iz neposredne politično-ekonomske situacije, vanjo pa se z vso neposrednostjo tudi vračajo.
Najbolje, da ta in takšen artivistični impulz pojasnimo na primeru razstave Zatočišče, ki je na ogled v Galeriji Alkatraz. Na stenah galerije lahko vidimo mnogotere figure žensk, moških, delavk, delavcev, staroselskih ljudstev, migrantov, otrok in več vrst živali, katerih poza in pozicija nakazujeta gibanje, zahtevo in navsezadnje moč. Te figure, ki so narejene z različnimi grafičnimi tehnikami, v valovih nekako prehajajo eno v drugo, na tak način pa ustvarjajo tisto skupno, ki jih navkljub raznolikosti povezuje in veže. To bi lahko bil tudi skupni sovražnik, ki – Justseeds to dobro vejo – ni nič poosebljenega, ampak splet oblastnih tehnologij poznega kapitalizma.
Tako so barvne figure ljudi in živali okupirane s strani črnih silhuet, med katerimi izpostavljamo silhuete vojaka, nadzornih mehanizmov, dimnikov, dvoglavi stolp s simbolom dolarja in evra ter bodečo ograjo mehiško-ameriške meje. Zanimivo je opazovati, kako se ujetost ljudi in živali v sistem kaže na nivoju samega izraza. Na eni strani barvitost in izrazna pestrost, na drugi strani temna enobarvnost in izrazna osiromašenost, na eni strani gibanje, na drugi strani statičnost.
Celotna razstava, ki je na vrhu zidov zaključena z nalepkami tistih dovoljenih gibanj - letal in tankerjev tovornjakov -, gravitira okoli velikega industrijskega zaboja na sredi galerije. Zaboja ne smemo razumeti samo kot simbol ujetosti in enega, temveč tudi kot simbol skupnega, ki to ujetost in enost presega. Navsezadnje so figure, nalepljene po stenah, speljane iz zaboja. In če ima zaboj vrata priprta, to pomeni dvoje – bodisi da se gibanja zaboja osvobajajo bodisi da se s prisilo črnih silhuet v zaboj zapirajo.
Spričo povedanega ni nič čudnega, če Armengod na predstavitvi ni nehal ponavljati pomembnosti lokalnega konteksta, znotraj katerega delujeta tako skupnost kakor tudi on sam. In nič čudnega, če nam je poleg zgoščenega uvida v delovanje skupnosti postregel tudi s kratko genealogijo radikalne in politične umetnosti v Mehiki, še posebno tiste, ki uporablja grafiko.
Natanko zato skupnosti Justseeds ne moremo misliti izven implementacije neoliberalne ideologije, ki je bila v državah južno od Združenih držav Amerike vpeljana precej drugače kakor v Evropi. Zelo na kratko in z Althusserjem v mislih: vpeljana ni bila le z ideološkimi aparati, temveč predvsem z represivnimi aparati države. Temu so sledili številni upori, ki so dandanes nekako spravljeni pod paradigmo vstaje zapatistov v Chiapasu na novega 1994. leta dan. Takole za informacijo pa je treba omeniti vsaj še vstajo v Oaxaci leta 2006. Vsem tem vstajam je skupen nov način politične organizacije, ki ne temelji več na zdaj že precej načetih modelih predstavniških demokracij, temveč na novih načinih samoorganizacije in politike v pravem, neskaljenem pomenu. In vsem tem načinom samoorganizacije je skupno to, da jim lahko vzporejamo številne grafiterske, streetartistične ali kakšne druge radikalne estetske prakse.
Obstajata namreč dve podobi, kako misliti razmerje estetskega in političnega polja. Prvič, estetsko in politično sta si ločena in zunanja. Zato lahko estetsko posega v politično in politično v estetsko. Drugič, estetsko in politično sta si notranja in imanentna. Zato estetsko vselej proizvaja političen efekt, četudi o njem molči ali se ga celo izogiba. In zato politično vselej uporablja estetsko, čeprav mu zagotavlja avtonomnost in neodvisnost.
Zdi se, da skupina, o kateri govorimo, sodi v red prve podobe. In res, umetniki in umetnice, združeni v Justseeds, s svojo produkcijo nastopajo znotraj številnih gibanj, protestov in političnih akcij tako posamično kakor tudi v kolektivu. V tem smislu je njihova estetika povsem politična, kar lahko opazimo po številnih motivih z aktivistično, tudi zapatistično ikonografijo.
Vendar pa se je treba vprašati, zakaj se v ta namen uporablja ravno tovrstne estetske prakse. Zato, ker je zgodovina grafične reprodukcije natanko to – zgodovina reprodukcije. To pa ne pomeni le to, da te in takšne umetniške prakse omogočajo hitro širjenje aktivističnih podob, temveč predvsem to, da preizprašujejo same temelje institucije z imenom Umetnost.
Ni več avre, bi rekel Benjamin. Še več - ni več starih konceptov avtorstva, ni več modernističnih kritiških režimov vrednotenja, ni več ločnice med estetskim in političnim, konec koncev ni več ločnice med umetnostjo in življenjem. Ne preseneča nas, če člani skupine Justseeds sami sebe ne označujejo radi za umetnike. In če ostanemo znotraj polja, na katerem smo, lahko rečemo, da je tovrstna vprašanja v največji meri radikaliziral street art – seveda v svojem izvornem in še ne koloniziranem pomenu.
Skupnost Justseeds pa svojo politizacijo estetike postavi že na čisto primarnem nivoju, na nivoju organizacije. Ne samo, da ni več centra, da vsak posamezni član hkrati deluje samostojno in kolektivno, da različni posamezniki znotraj kolektiva spletajo nova in nova sodelovanja, vzpostavljajo novi načini produkcije in recepcije, marveč tudi ni distribucije, ki zaobide institucionalizacijo. Če njihovih del ne srečate na ulici, jih pač lahko po zelo nizki ceni kupite preko njihove spletne strani, s tem da gre denar neposredno v umetnikov žep.
No, tu in tam skupnost Justseeds vendarle prestopi pragove klasičnih umetniških institucij. Če temu ne bi bilo tako, verjetno tudi prav zdaj in prav tu ne bi poslušali tega teksta. A to je že druga, predolga zgodba. In kaj ostane? Treba je sejati – sejati svoje podobe in sejati svoje misli, skratka, sejati upor.
Za poslušalke in poslušalce Radia Študent je svoje misli sejal Robert Bobnič.
Komentarji
komentiraj >>