* Zamisel za zasedbo European Movement Jazz Orchestra je nastala leta 2006, pobudnik zanjo pa je bil Deutscher Musikrat oziroma Nemški glasbeni svet. Ta moderni big band naj bi bil kulturni ambasador v času nemškega, portugalskega in slovenskega predsedovanja Evropski uniji, skladno s tem pa so v zasedbo povabili mlajše glasbenike iz teh treh držav. Nalogo, da izbere naše predstavnike, je dobil naš kolega in programski vodja ljubljanskega jazz festivala Bogdan Benigar, ki je za prvenec zasedbe spisal tudi spremno besedo. V njej med drugim izpostavi, da se ob zagonu zasedbe ni zdelo, da bo po začetnih koncertih nadaljevala z delovanjem. Mi pa lahko dodamo: še manj pa se je zdelo, da bodo prvenec objavili pri eni najbolj čislanih evropskih založb, portugalski Clean Feed.

Zasedba se je pri nas predstavila kar dvakrat: prvi nastop so imeli na festivalu Jazz Cerkno leta 2008, nato pa leto kasneje še na jubilejnem, 50. ljubljanskem jazz festivalu. Prvenec so posneli na Portugalskem, na festivalu v Coimbri, kot pove že naslov albuma. Na festival jih je povabil Pedro Costa, eden od vodij ugledne založbe Clean Feed, in sicer prav z namenom, da bodo koncertne posnetke tudi objavili.

Slovenska udeležba je več kot zgovorna; v tem mladostnem big bandu je kar šest naših glasbenikov, in sicer trobentač Igor Matkovič, saksofonista Jaka Kopač in Jure Pukl, pianistka Kaja Draksler, kitarist Jani Moder in basist Robert Jukič. Že imena zbujajo pozornost, sploh če vemo, da je med njimi najti nekaj zelo prodornih, v tujini že dobro uveljavljenih imen. O prodornosti slovenskih jazzovskih sil pa še dodatno priča bežni pogled na ovitek, saj je polovica skladb od šestih delo naših muzičistov. Piko na i oziroma potrditev pomembnosti slovenskega deleža v tem projektu pa je pritisnil Izidor Leitinger, ki sicer že nekaj let živi v Parizu, pri nas ga pa najbolj poznamo po vodenju The Fool Cool Orchestra.

Edino uvodni komad, ki ga slišite v ozadju, ni delo nobenega od v zasedbi delujočih glasbenikov, ampak ga je spisal Jürgen Friedrich. Naši glasbeniki, ki so se izkazali kot skladatelji, so Jure Pukl, Kaja Draksler in Robert Jukič, ostali dve skladbi, ki se bosta zavrteli v Tolpi Bumov, pa sta napisala po en nemški in portugalski jazzer, Matthias Schriefl in Paulo Perfeito. Slednji je skladbo »E.S.T.« posvetil švedskemu Esbjörn Svenson Triu, katerega vodja je pred leti nesrečno preminil. Ne preseneča potemtakem, da skladbo peljejo počasne, razpotegnjene in otožne linije, ki pa se spretno izognejo patetiki in tiho rastejo v zamaknjeno, mestoma himnično čaščenje kreativnosti. Skladbo zaznamuje močan solistični pečat z mešanico lirizma in predirnosti izpod prstov in iz pljuč saksofonista Uweja Steinmetza.

Matthias Schriefl v skladbi »Köln Kuddelmuddel« spretno povezuje raznolike skladateljske in aranžerske pristope. Tako se skladba deloma nagiba v smer zafrkantskih, kakor da cirkuških motivov, kakršnih smo na primer vajeni od Instabile Italian Orchestra. A ti motivi se vendarle razpotegnejo v kopico drugih, drugačnih nastavitev – od navezav na širokopotezno aranžersko delo Gila Evansa, ko je na primer aranžiral pesmi Jimija hendrixa, do veščega utišanja velikega orkestra in prehoda na preigravanje manjših zasedb znotraj big banda.

Puklova skladba O.M. je najbolj dinamična na albumu; ponuja zvokovni vrvež, znotraj katerega se istočasno nazira več postopkov. Sprva je v igri le nekaj glasbenikov, ki na zapleteno in razigrano ritmično podlago klavirja in bobnov lepijo vijugaste, nemirne linije, ki se hipoma prelevijo v udarne bigbandovske pasaže. Nato se skladba znova umirja, glavni, raziskujoči tok je prepuščen imenitnemu saksofonskemu solu samega Pukla, ki vešče prehaja od krožnih linij do sunkovitih prebliskov, blizu avantgardnemu opuščanju in vnovičnemu najdevanju melodije.

Skladba »Impresija« Kaje Draksler je kompleksna zvočna stvaritev. Tudi ona se, tako kot Paulo Perfeito v posvetitvi švedskemu pianistu, sprva predaja žalobnim motivom, ki nato preidejo v igrivo kombiniranje starinskega bigbandovskega zvena z modernimi, tudi v klasični glasbi zakoreninjenimi solističnimi parti, ki se domiselno prelivajo drug čez drugega. Skladba se spretno pne od bolj mirnih do razburkanih pasaž in se spretno izmika standardnim skladateljskim rešitvam oziroma razrešitvam, saj se posamične krajše glasbene teme prepletajo v daljšo, razplasteno skladbo, ki se le proti koncu »dvigne« in zaključi z odličnim solom Jureta Pukla.

Na skladbo Drakslerjeve se nadvse primerno naveže sklepna skladba Roberta Jukiča »The Shagg's Principle«. Pri obeh ima namreč klavir pomembno vlogo tako v vodenju melodije kakor tudi v barvanju razpoloženjskosti. Obe sta tudi bolj pretanjeni, več je prostora za tišino in manj glasne parte posamičnih sekcij. Za Jukičev komad se zdi, da je v njem združil svoja zanimanja, ki jih je letos razgrnil na dveh različnih albumih, na kantavtorskem »Dobrote iz skrinje zarote« in jazzovskem »Operation Charlie«. Skladba se namreč sprva zasuka v zibajočo se kabaretsko-songovsko smer, da bi se kaj kmalu glasbeniki potopili v žlahtno svobodnjaško in z bluesom prešpičeno svinganje, značilno prav za Mingusa, po katerem se je zgledoval na albumu »Operation Charlie«.

Ta album je za slovensko jazzovsko sceno, tako mlado kot staro, pomemben z več vidikov. Spremljevalcem aktualnih domačih tokov ponuja zadoščenje, saj ročno dokazuje nekaj, kar si kritiki med sabo pripovedujemo že nekaj časa: da imamo namreč tudi med mlajšimi jazzerji zelo močna avtorska imena, katerih delo sodi na svetovno raven. Nato je tukaj še moment čezmejnega sodelovanja, sicer stalnica na domači sceni, a geografsko gledano gre za presežek, saj so naši glasbeniki bolj poredko sodelovali z nemškimi, še manj pa portugalskimi glasbeniki. Ne nazadnje nas album prepriča na sami glasbeni in glasbeniški ravni: odlično odigrane skladbe, odlična produkcija in nekaj primerov izvrstnega skladanja, ki pretkano prečka ustaljene vzorce pisanja za velike zasedbe.

pripravil Mario Batelić