Mash-upi v splošnem so povečini sicer precej na hitro „spacani“ in posledično iritantni, a ravno mash-upi/albumi, kakršen je recimo pričujoči pridelek „13 Chambers“, dajejo misliti, da je možno z dobro idejo in veliko časa, temeljitim raziskovanjem dela, voljo ter pravim kontekstom ustvariti močno presežne projekte oz. mash-upe.
Ko odraščujočem spremljevalcu alternativne scene v devetdesetih letih prejšnjega stoletja omeniš ime Fugazi, se mu verjetno še danes dvignejo kocine. V kolikor temu imenu v isti koš porineš verjetno najvidnejšo, najbolj inspirativno, ustvarjalno in samosvojo, predvsem pa najplodnejšo rapersko združbo vseh časov Wu-Tang Clan, te taisti spremljevalec scene devetdesetih verjetno pogleda malce postrani. Seveda Wu-Tang Clanu v celoti kot nesporni raperski veličini in avtoriteti, znotraj alternativnih krogov nihče ni dajal prevelikega pomena, a jih njihova konceptualna drža niti ni iritirala tako, kot je večino v tistem času kopica ostalih raperskih imen.
Producenta Cecil Otter in Swiss Andy sta ena od tistih, ki jih je še kako ganilo delo tako Fugazijev kot Wu-Tang Clanov in sta pred leti staknila skupaj glavi ter idejno zasnovala projekt WUGAZI, v katerega dodajata imeni obeh zasedb. Od Wugazi do Fugazi ni pretirani daleč od Wu-Tangov pa sta pobrala le prvi del ime, ki odločno aplicira na okrajšanjem njihovega imena med fenovsko publiko. Osnovna metodologija glave projekta Doom-Tree kolektiva Cecila Ottra ter Andyja je bila, da na različnih inštrumentalnih izsečkih del Fugazijev gradijo ogrodje akapelam Wu-Tang Clanov. Tu pa se je stvar malce zataknila, saj za preposlušanje materiala zasedbe Wu-Tang Clan, njihovih solo projektov, projektov vseh članov, raznih kompozicij ustvarjenih za filme in kompilacije, vokalnih gostovanjih pri drugih raperjih in projektih ter navsezadnje dela njihovih članov širše 36 članske familije, skorajda ne moreš v kompletu poslušati v manj kot letu dni, saj je njihov katalog tako zelo obsežen, da jih v kompletu ne uspe zaznati nobena internetna stran sveta. Seveda je k omenjenem potrebno omeniti še izsečke iz njihovih, predvsem Ol' Dirtyjevih, intervjujev, incidentov in zabavnih izpadov njihovih članov. Tako je recimo na plošči dobil svoj prostor prav Bastardov izpad, ko je pred leti nenapovedano pristopil na oder za zmagovalce Grammyjev in negodoval publiki, da bi morali Wu-Tangi vendarle premagati Puff Daddyja, ker so za otroke.
Ob večletnem poskusu iskanja stičnih točk obeh bendov, je osnovna inštrumentalna podstat sicer ostala na pogorišču šestih plošč washingtonskih post hardcorovcev, a so presenetljivo veliko prostora dobile tudi krajše inštrumentalne linije del Wu-Tangov. Tako je nastala zanimiva mešanica, v katero nekajkrat vstopijo vokali Ian MacKaya ter Guya Picciotta, vsekakor pa vokalno linijo vodijo različni rapani deli s tistih najbolj znanih ali pa tudi bolj obskurnih wu-tangovskih del. Najzanimivejši deli albuma so tisti, kjer je vokalna linija pobrana tako s strani Fugazijev kot Wu-Tangov, pogosto pa se za njimi skrivajo spremljajoči vokali iz povsem druge kompozicije Clana ter krajši inštrumentalni deli, ki ponovno prihajajo iz povsem druge kompozicije.
Kompozicije dobijo povsem novo preobleko in se povsem razlikujejo od originalov izvajalcev. Pravzaprav bi poslušalec, ki dela obeh velikanov sodobne glasbene kulture ne pozna, lahko pomislil, da gre za povsem legitimen bend, ki je album ustvaril v studiu in ne za mešanico dveh različnih glasbenih žanrov in zasedb, saj emocionalno prinaša zelo enovito, zrelo in kontekstualno spletno zgrajeno celoto.
Že prva stvaritev, kjer gre v osnovi za mešanico Fugazijeve „I'm So Tired“ ter velikega hita Wu-Tang Clana „C.R.E.A.M.“, poudari pomembnost obeh bendov za oba žanra - post hardcore na eni in hiphop. A ta precej komfortna forma z začetka se proti koncu vse bolj spreminja v odlično, eklektično, drzno ter bolj razdelano celoto, v kar nas vleče od drugega komada – mešanice Gravediggazovih „1-800 Suicide“ ter „No Surprisa“ Fugazijev - do triumfalnega konca. Največje presenečenje albuma pa je vsekakor, da so nekateri deli tudi tonsko spremenjeni in delujejo sveže ter povsem naravno, recimo „Slow Like That“, kjer obdelajo Ghostfacovo „Back Like That“, na kateri gostuje novodobni, komercialni rnb slavček Ne-Yo s „Slo Crostic“ Fugazijev.
Album vsekakor spada v sam vrh dosedanje mash-up produkcije katerihkoli žanrov, kot brezplačni dolpoteg pa je dosegljiv tudi na spletni strani wugazi.com. Za konec lahko omenimo, da je bil s projektom zadovoljen tako Wu-tangovski kreativni možgan in producent RZA, kot vodja Fugazijev, Ian MacKay, čeravno prvi predhodno bojda ni poznal dela Fugazijev.
Re: WUGAZI: 13 Chambers (wugazi.com, 2011)
Muanis [09/10/2011]
album, ki navleče s prepletom obeh energij. tko, za en teden. po enem tednu postane odvečen, ker se izkaže, da sta obe energiji še vedno enodimenzionalni. nastavki za mogočnost propadejo na najbolj očitnih točkah. a je treba bit navdušen, ker je treba?
preračunljiv? to je karakteristika, zaradi katere je treba bit naklonjen? premišljen, dodelan, spdenenan, to že, ampak preračunljiv?
odgovori >>
Re: WUGAZI: 13 Chambers (wugazi.com, 2011)
Muanis [09/10/2011]
"preračunljiv? to je karakteristika, zaradi katere je treba bit naklonjen? premišljen, dodelan, spdenenan, to že, ampak preračunljiv?"
to se je nanašalo na zapis v napovedniku.
odgovori >>
Re: WUGAZI: 13 Chambers (wugazi.com, 2011)
LukaZ [09/10/2011]
sta obe energiji še vedno enodimenzionalni ???? Kako je to mišljeno?
nastavki za mogočnost propadejo na najbolj očitnih točkah. Mogočnost??? na katerih najbolj očitnih točkah???
Dej povej kej, ne streljat s takimi nejasnimi zapisi ...
odgovori >>
Re: WUGAZI: 13 Chambers (wugazi.com, 2011)
Muanis [09/10/2011]
"Mogočnost" ; je pisalo v napovedniku. de je mash-up mogočen. oba izvajalca sta predvidljiva in enodimenzionalna. to je vse. kakšnimi nejasnimi?
odgovori >>
Re: WUGAZI: 13 Chambers (wugazi.com, 2011)
LukaZ [10/10/2011]
fugazi in wutang enodimenzionalna in predvidljiva??? hahahahahahahahahahahahahah ahahahaahahahahahaha hahaahahahahahahahah aahahahhahahahaahaha hahahahahaahahahahaa hahahahahahahahahaha hahaaha ... in to benda, ki sta vsak zase zaznamovala zvok zanra in vec genracij glasbenikov skupaj, seveda z enodimenzionalnostjo in skrajno predvidljivostjo ... hahahahahahahahahahahahaha ... lohk se pa tud zjokam nad eno tako slepo izjavo ...
odgovori >>
Re: WUGAZI: 13 Chambers (wugazi.com, 2011)
Muanis [10/10/2011]
sori, a sem rekel, da nista zaznamovala glasbene zgodovine v 90-ih? jasen mi je pomen wu tangov in fugazijev. respect.
ampak tu gre za sodelovanje v letu 2011. in 13 chambers nima nobene udarnosti, presenetljivosti in "mogočnosti" v tem časovnem kontekstu. mene osebno je ta plošča na začetku navdušila. to, kar so imeli povedat, so dobro uštimali in se uskladili. izpeljali so nekakšno retrospektivno estetiko, dodali kakšno novo dimenzijo itd. ampak to je estetika starih prdcev. po določenem času začneš pričakovat preskok, ki pa se ne zgodi. zakaj? ker so to natanko isti fugaziji in wu tangi kot pred 15 leti in kot bi zveneli, če bi se združili pred 15 leti, če izvzamemo to, da imajo več sivih las. in potem ne greš več poslušat, ker veš, da te čakajo samo fugaziji in wu tangi, zapakirani v wugazi. prozorno. sploh niso odrasli. saj sem naklonjen albumu, dobro udari, vendar ne prepriča. zato pa me moti poveličevanje.
odgovori >>
Re: WUGAZI: 13 Chambers (wugazi.com, 2011)
LukaZ [10/10/2011]
ok zdej stekam ... ampak pol nista oba izvajalca predvidljiva ampak njun mash up, sw cimer se strinjam s tabo
odgovori >>