Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Gramofon - Večer Brechtovih songov in poezije (1692 bralcev)
Četrtek, 13. 10. 2011
Janez Janša



Združevanje žanrov je karakteristično za Bertolta Brechta: umetnost mora slediti sodobni družbeni situaciji, in zato je logično, da se je glasba vključila v njegov koncept epskega gledališča. Pri njegovem ustvarjanju je sodelovanje z glasbenikoma Kurtom Weillom in Hannsom Eislerjem tako intenzivno, da nikoli točno ne vemo, kje se konča gledališka in začne glasbena »pisava«. To zanimivo sodelovanje nam je želela pokazati Nanča Muck v predstavi Gramofon, ki je doživela svojo premiero prejšnjo nedeljo v klubu Cankarjevega doma.

»Tekst je primaren, ampak glasba ni na drugem mestu,« je govoril Brecht. V tej perspektivi je tudi koncipiral svoje »Songspiele?« kot opozicijo tradiciji nemških opernih »Singspielov«, in sicer z namenom, da s pomočjo glasbene prekinitve scenskega dogajanja prepreči gledalcem padanje v umetniški trans in jim hkrati omogoči, da skozi pravilne časovne razmike lahko reflektirajo dogajanje na odru. Glasbene intervencije tam nimajo funkcije navadnih insertov z estetskimi nameni, ki naj bi se odvijali samostojno, ampak ponujajo ključna navodila za razumevanje vsebine. Funkcionirajo kot nekakšni komentarji dogajanja na sceni in bolj neposredno izražajo filozofijo avtorja teksta.

Namen epskega gledališča je določeno socialno situacijo, ki je vklopljena v vsakdan in zato lahko sprevidena, gledalcu pokazati v novi luči. Da bi se gledalec sploh lotil refleksije, je nujno, da se mu sleherna situacija pokaže z določeno distanco - kot da bi bila tujec v svojem lastnem okolju. Brecht s svojim gledališčem ni hotel povzročati visokih čustev in katarze, ampak skozi didaktično formo opozoriti gledalca na socialne probleme in potem doseči, da si gledalec o tem tudi ustvari svoje mnenje. Glasba je v tej strategiji nekakšen instrument za distanciranje, saj po eni strani prekine dogajanje, po drugi strani tudi samemu igralcu omogoči, da vzame svojo pozicijo z malo rezerve in sarkazma.

Pri Nanči Muck smo bili priče inverzije Brechtove taktike, saj glasbenica in igralka ubere obratno pot, in sicer to, da prekinja svoje glasbene dele z gledališkimi intervencijami. Oblečena v stilu dvajsetih let, in ne brez določenega glasbeno-igralskega talenta, avtorica uspešno izvaja Weillova in Eislerjeva dela. Vendar ji ne uspe realizirati Brechtovega koncepta, saj njegove tekste z navadno recitacijo potopi v koncert. Skupina glasbenikov, oblečenih v modre delavske obleke, samo površno nakaže Brechovo idejo, da tudi igralci lahko pripadajo delavskem razredu. V bistvu so glasbeniki zelo profesionalen bend, maskiran v delavce.

Če govorimo samo o glasbeni plati, profesionalni bend navideznih delavcev dobro žonglira med monotonimi deli in naglimi prehodi, disonancami in simultanim uporabljanjem različnih tonalitet, ampak to bi nas težko inspiriralo za razmislek na primer o stanju delavcev ali o njihovih umetniških potencialih - ali, zakaj ne, o revoluciji. V Brechtov svet smo torej potopljeni samo do določene mere. Vendar je problem prav v tej »potopljenosti« in tem »do neke mere«.

Skratka, z glasbenega vidika je Gramofon uspel, s stališča ideje in režije pa je popolnoma zgrešen: strategija Nanče Muck, da sledi Brechtovi tradiciji na obrnjen način, torej da vgrajuje gledališke elemente v glasbeno izvedbo, se zdi kot težka in ne preveč smiselna naloga, saj pričujoči kratki recitali v bistvu delujejo kot motnja v poslušanju dokaj solidnega koncerta. Verjetno bi bilo najboljše, če bi bila gledališka plat predstave Gramofon enostavno pozabljena. Tako bi se sicer izneverili Brechtovi ideji in bi prisostvovali dogodku brez koncepta, a bi vsaj imeli koncert z visoko glasbeno kvaliteto.

V koncertu in ne v predstavi je uživala Marion.


Komentarji
komentiraj >>