Prave in pravne zagonetke v menzi na Pravni fakulteti

Pa smo šli, najprej v torek. Povohali smo jedilne lise in nabor jedi, ki jih imajo ponuditi pravnikom. Ker smo imeli v vrstah jedcev tudi vegetarijance, se seveda nismo mogli zadovoljiti zgolj in samo z ocvrtim sirom, ki so ga na tisti dan imeli ponuditi za tovrstne zelenjavo-ljubce. Tako smo bili hrano prisiljeni iskati drugod po z vonjem po pečenih kostanjih prepojenih ulicah ljubljanskega središča.

Prišli smo zopet v sredo. V želodcu se je tokrat pajkova mreža napletla tam okoli tretje. Tako sestradani capljamo ob nabrežju Ljubljanice, se mimo kitajske restavracije povzpnemo do vrat, tistih odzadnjih, in lačno vohljamo po stavbi. Pričakajo nas zaprta vrta, vendar smo še vedno pri močeh, da jih odrinemo in lačno zremo po prazni notranjosti menze. Medtem ko nekateri še s priborom brodijo po krožnikih, govorimo seveda o tistih, ki so bili zunaj teh vrat, so nas natakarji v sosednjem barčku obvestili, da se je menza ravnokar zaprla. Tako smo bili zopet primorani hrano poiskati na drugem koncu.

V četrtek pa nam vendarle uspe podvig naskoka na to famozno damo s tehtnico v roki. Vrata so bila odprta, pred vrati je stala tabla, ki je opozarjala na jedi, ki so se za pregradno steno grele v velikih kovinskih loncih. Na voljo so bile štiri. Izbira pa je bila popolnjena še z dodatnimi jedmi, predvsem v obliki vnaprej pripravljenih solat, kot na primer grška, tunina in tista s piščancem, vendar slednje navadnim smrtnikom, ki s pridom koristijo bone, niso dostopne. Po žepu pa vas udarijo s štirimi evri.

Zopet smo imeli v svojih vrstah vegetarijance, ki so sicer bili sestradani, vendar jim ni bilo do tega, da bi po svojih ustih valjali plesnivi sir v obličju gorgonzole, poimenovan kot sirova omaka. Ta naj bi omočila rezance, oplemenitene z mandeljni ter položene v posteljico, ki so jo sestavljali lističi špinače. Odkljukali smo tako tisto sirovo omako ter se po prigovarjanju dogovorili za rezance brez sirove omake.

Za predjed je služila juha. Kompozicija slednje je bila predvsem fižolasta, verjetno iz kakšne pločevinke, kakšna vrečka za fižolovo juho, in po vsej verjetnosti je v njej plavalo še kaj Vegete, a jo je na srečo - ali nesrečo - premagal zajeten kup majarona. Postrežena je bila že dokaj zmlačena in je do neke mere oddajala priokus vodenosti, kljub vsem zgoraj naštetim sestavinam.

Solato smo si postregli sami iz solatnega bara, ki je zajemal predvsem zeleno solato. Našlo se je tudi zelje s sledovi fižola, nekakšna testeninska zbrka, rdeča pesa, verjetno pa si česa tudi nismo uspeli zapomniti, saj je vrstni red samopostrežbe takšen, da te nabor solate pričaka najprej. Gre pa pohvaliti pester nabor polivk, predvsem klasičnih, ki zajemajo bučno, oljčno in sončnično olje ter vinski in balzamični kis. Možne pa so še bolj jogurtaste polivke, takšne, ki vsebujejo gorčična semena, in še kakšna bi se našla. Nismo pa opazili česna, ali pa smo ga zgolj gladko spregledali.

Malce skačemo, naj nam poslušalci oprostijo to zmedenost. Vračamo se namreč k izbiri glavnih jedi. Te so štiri. Dve od njih sta mesni, dve pa naj bi bili vegetarijanski, od katere ena vsebuje ribe. Tokrat je bila ta ribja zadeva popečen file morskega lista, ozaljšan z rezinico limone. Vendar tega naše brbončice žal niso okusile. Mesna alternativa, ki je ravno tako nismo okusili, je bil piščančji dunajski zrezek - vsaj po izgledu.

Karnisti v naših vrstah smo se tako odločili, da použijemo ombolo na rukoli, s priloženim popečenim krompirjem, ki se je kaj kmalu znašel na krožniku pred nami. Kot sladica, tokrat kategorizirana kot sadje, nam je služilo jabolko, ki pa smo ga zaradi predhodnega zaužitja mandarin tokrat kategorično zavrnili.

Spet bomo z jedi skočili na prostor, nato pa nazaj na jed. Menza je relativno majhna, vrsta pa kar mogočna, vsaj nekaj do dveh je bila, kar je kasneje rezultiralo v pomanjkanju prostora, ki je namenjen plebusu. Uslužbenci imajo na voljo poseben separe, ki pa je v tistem času, ko smo mi manično iskali prostor, sameval. Vendarle smo se, zahvaliti se imamo našim slabim navadam, pririnili za neko mizo. Z našim očitno klošarskim in na Pravno fakulteto nekako neumestljivim videzom smo pregnali še dve bodoči pravnici, ki sta potrebovali sedež ne zgolj zase, ampak tudi za svoje torbice in obleke.

Ko nam je končno uspelo namestiti naše zadnjice in smo se lahko vendarle prepustili glodanju, nas je najprej delno razočarala mlačna juha, nato pa še glodanje ombola, ki je bil sicer izdatno omačno omočen, vendar je v ustih kljub vsemu plaval nekako suho. Rukola je bila klasično rukolasta. Krompir pa ... lahko bi ga bilo več, sicer pa je bil tipično menzast in glede na to, upajmo si predstavljati, da nas je že nekaj časa čakal v topli vodi, v katero je bil pogreznjen lonec, je posledično nosil tudi rahlo sladkast priokus.

Solata je bila pač takšna, kot si jo je izbral in naredil jedec sam. Sladico smo preskočili, ob juhi pa smo zaužili še dva kosa kruha. Omeniti velja še to, da smo za sam obred jedstva porabili okoli dobre pol ure, kar je dobro. Nikakor pa nam ni uspelo najti delovnega časa menze, vsaj na javnih površinah ne, pa tudi z omočitvijo ust v obliki vode smo imeli težave. Da pa le ne bi bili popolnoma neprizanesljivi, se vendarle splača omeniti še ceno. Menza na Pravni fakulteti vam bo žepe olajšala za dva evra.

Po pravni je z gobcem ril Franci Iskra.