Nov izvozni artikel Québeca, ultimativni hipster in čudežni mladenič, ki pri svojih rosnih dvaindvajsetih zaključuje že svoj tretji celovečerec. Vse to je gospodič Xavier Dolan, ki se v oktobru na platna Kinodvora vrača s svojim drugim celovečercem »Namišljene ljubezni«.

Kot pri prvencu »Ubil sem svojo mamo« je Dolan tudi tokrat poskrbel za scenarij, režijo in igro hkrati. Dolanova odlična uprizoritev obsedenega stanja zaljubljenosti se deloma napaja pri filmski estetiki Godarda, Almodóvarja in Wong Kar-Waia, z vsebinskega vidika pa ostaja zvesta sami sebi. Tako se Dolan tudi tokrat ukvarja z zevajočim razkrivanjem intenzivnih, ljubečih in bolečih medosebnih odnosov, ki so zaznamovali avtorjev prvenec.

Če je glavni lik Hubert v filmu »Ubil sem svojo mamo« usmerjen k separaciji in odraščanju, so junaki »Namišljenih ljubezni« brezupno in brez vsakega uvida fiksirani na odnose, ki prinašajo zgolj in samo ljubezenski patos.

Obsesivna ljubezenska norost prijateljev Marie in Francisa, ki se brezupno zaljubita v po antičnih proporcih zgrajenega Nicolasa, je mestoma presekana z dokumentarističnimi izjavami različnih zaljubljencev, ki s pojasnjevanjem svojega ljubezenskega trpljenja kaotičen ljubezenski patos Marie in Francisa nekoliko zracionalizirajo in osmislijo.

Dotični zaljubljenci so namreč fazo akutne zaljubljenosti že prešli in lahko na preteklo obsedenost pogledajo s komično distanco. Resnica o tem, da so bili zaljubljeni v odnose in ne v posameznike, je tako vidna šele s pozicije retrospekcije.

Drugače od njih pa Marie in Francisa vodi ljubezenska slepota, zaradi katere sta se pred ljubljenim objektom pripravljena popolnoma razvrednotiti. Prosjačenje za kanček objektove pozornosti ju privede do izgube lastne identitete, tako da postajata vedno bolj podobna objektovim idealom lepote - Jamesu Deanu in Audrey Hepburn.

Tragikomično načrtovanje zapeljevanja objekta je zavito v tančico skrivnosti, saj gledalec nikoli do potankosti ne spredvidi, kakšne motivacije vodijo fatalnega Nicolasa. Zgolj narcisistična zasnova ali tudi sadizem v svoji najčistejši obliki?

Ljubezenski trikotnik seveda ni tema, ki bi bila znotraj filmske umetnosti pretirano izvirna. Je pa zagotovo edinstven Dolanov prikaz ljubezenskega patosa, ki je tako surov, da za gledalca pogosto postane neprijeten.

Poleg tega je zanimiva tudi Dolanova zastavitev telesnosti. Kaj recimo Dolanov ménage à trois loči od verjetno najbolj znane filmske upodobitve ménage à trois, Truffaujevega »Jules in Jim«? Medtem ko je ljubezenski trikotnik v »Jules in Jim« prenasičen s fizično realizacijo želje, je ljubezenski trikotnik v »Namišljenih ljubeznih« popolnoma imaginaren in netelesen. Takšno moč ima lahko predvsem zato, ker je ljubezenski objekt večno nedosegljiv.

Hkrati pa je med filmoma bistveno spremenjena tudi vloga, ki jo pri ljubezenskem lovu igra prijateljstvo. Če Jules in Jim prijateljstvu pripišeta enako vrednost kot ljubezni, se Marie in Francis med seboj nenehno sabotirata. Prijateljstvo je avtomatično podrejeno intenziteti čustev, ki jo s seboj prinaša ljubljeni objekt, s tem pa tudi razvrednoteno. Zato Dolanov trikotnik pravzaprav ni trikotnik, temveč predvsem dvoboj dveh užitek iščočih posameznikov.

Očitki, ki jih kritiki namenjajo Dolanu, da je v »Namišljenih ljubeznih« stil popolnoma zasenčil substanco, tako držijo le deloma. Ljubezenski patos je namreč lahko s takšno silovitostjo prikazan prav skozi odsotnost logičnega narativnega okvirja. Je vseobsegajoča hipnoza, ki ne nazadnje pokaže, da je vsaka zaljubljenost predvsem obsedenost s samim sabo.

Z Dolanom si ljubezen do piflarskih očal deli tudi Tisa V.