Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Aktualnost multiple Reartikualcije, izdane v letu 2010 (1544 bralcev)
Ponedeljek, 17. 10. 2011
Nina Cvar



»Reartikualcijo«, umetniško-politično-teoretično-diskurzivno platformo urednikov Marine Gržinić in Sebastijana Lebana, prepoznamo po lucidnih analizah aktualnega stanja stvari, pri čemer marsikatera analiza daljnosežno zareže v vednost vzpostavljenih teorij kot tudi v širše družbeno polje. V maniri evokacije kritičnega družbenega diskurza, ki vključuje raznovrstne teoretsko-izjavne pozicije iz različnih družbenih praks iz teorije, filozofije, aktivizma in umetnosti, pričujoča platforma stremi k temu, da za vidno naredi vse tisto, kar bi sicer ostajalo zagrebeno v močvirje družbene nevidnosti.

Razkritje resnice družbene vezi globalnega kapitalizma bi lahko označili za nekakšen programski lajtmotiv dane platforme, pri čemer bi uporabljeno metodo lahko razdelili na tri temeljne vidike: na artikulacijo kot na nikoli nedolžno prakso artikulacije politične pozicije, na kontekstualizacijo oziroma analizo strukturnih logik in na reartikulacijo z namenom po angažirani intervenciji v širšo družbeno strukturo.

Prav tako je moč reči, da je za »Reartikulacijo« značilno, da je ena od njenih strukturnih karakteristik ta, da med drugim skuša prevpraševati lastno izjavno pozicijo, torej tisto razsežnost, ki mora biti nujno vgrajena v vsako resno teoretsko prakso. Pričujoča avtorefleksija, ki sledi t. i. projektu dekolonialnosti, se med drugim realizira v kritiki evrocentrične episteme in njene kolonialistične dediščine.

O dekolonialnosti se v pričujoči multipli ediciji »Reartikulacije« številk 10, 11, 12 in 13, izdanih v 2010, na primeru Andov in Južne Amerike, pogovarjata Walter Mignolo in raziskovalka Catherine Walsh, ki je dani tematiki posvetila tudi svojo raziskovalno pot.

V zvezi z evrocentrično epistemo in njeno kolonialistično dediščino je treba omeniti, da se ta ne razrašča le v spontano ideologijo vsakdanjega življenja zahodne episteme, temveč ima dramatične konsekvence za različna družbena polja delovanja v konstelaciji moči globalnega kapitalizma. Po zgledu Walterja Mignola, semiotika in profesorja na »Univerzi Duke«, slednjo opredelimo za kolonialistično matrico moči, za katero je ključna prepletenost modernosti s kolonialnostjo. Kajti kot pravi Mignolo, ni modernosti brez kolonialnosti, kar med drugim pomeni, da sta v samem osrčju zahodne epistemologije rasizem in patriarhalnost.

Analize raznovrstnih konsekvenc, predvsem pa strukturnih elementov kolonialistične matrice moči, se torej lotevajo različni prispevki multiple izdaje »Reartikulacije«, začenši z uvodno predstavitvijo performansa in instalacije »Iron Mask, White Torture« Marisse Lôbo. Slednja razkriva kanon evrocentrične vednosti kot matrice dominacije, strukturirane okoli osi, kot so rasa, spol, razred, seksualnost in narod.

Razkrivanje aparatov kolonialistične matrice moči je prav tako centralna topika članka Jovite Pristovšek z naslovom »Od štetja teles do teles, ki štejejo«, v katerem avtorica nazorno razkrije kolonialistično logiko t. i. zahodnih humanitarnih akcij. Te tako niso spojene le s procesi poblagovljenja, marveč so tudi izraz moralnega dolga Zahoda eksploatiranemu tretjemu svetu, pri čemer pa se ta kaže v obsceni odrešeniški fantazmi odrešenja tretjega sveta.

Kolonialistična dediščina rezonira tudi v načinu organiziranja jurisdikcijskega okvira mednarodnih odnosov in človekovih pravic, ki, kot pravi Pierre Hazan v »Judging War, Judging History: Behind Truth and Reconciliation«, postajajo vse bolj univerzalizirane. Dano Hazanovo tezo Marina Gržinić v članku z naslovom »Justice and Global Capitalism« razvija naprej. Tako skozi postopno izrisano genealogijo posameznih pravnih primerov in premikov v paradigmi mednarodnih odnosih po padcu Berlinskega zidu pokaže na vez med logiko delovanja vojne države, premikom v toposu suverenosti, kolonializmom in novo nastalim globalnim pravnim okvirom globalnega kapitalizma.

Rubia Salgado v tekstu »Learning and Teaching the Hegemonic Language German in the Context of Migration« na primeru lastnih izkušenj kot učiteljica nemščine v maizu, samo- organiziranem migracijskem centru za ženske v Linzu v zgornji Avstriji, demonstrira, kako so učni načrti učenja tujega jezika organizirani na izrazito asimetričen način. Ti reproducirajo točno določeno ideologijo, brez kakršne koli lastne refleksije o svoji lastni hegemonski poziciji. Tu gre torej za to, da se migrantkam vsiljuje točno določen način življenja, ki jih od njih zahteva dominantna kultura. Članek, poleg tega, da izpostavi dvojno diskriminacijo migrantk, razvija kritičen pedagoški pristop, ki bi se zavedal problema razmerij moči in tudi reflektiral produkcijo same vednosti.

Na rasno epistemologijo v produkciji kolonialističnih epistemologij, rasističnih diskurzov in rasističnih identitet v Nemčiji v članku z naslovom »Wild at Hair. IngridMwangiRobertHutter: Masks and Skin Politics as a German DeColonial Knowledge Production« opozarja tudi Alanna Lockward. Pri tem razvije koncepta »DeNaminga« in »DeMentioninga«, s pomočjo katerih na več primerih pokaže na proces formiranja t. i. nemške identitete, pri čemer se temnopoltega Drugega popolnoma izključi iz diskurzivne vidnosti oziroma se ga vključi na način rasnega mapiranja, torej skozi reprodukcijo rasističnih stereotipov.

Na problem reproduciranja rasizma opozarja tudi akcija Hansela Sata z naslovom »Austrian News«, pri kateri je šlo za oblikovanje fiktivnega časopisa, ki je prevzel formo tabloida, zato da je demonstriral diskurze in retoriko popularnega, desno usmerjenega avstrijskega časopisja. Strategija upor zoper tovrstne diskurze je bila vzpostavljena na način parafrazirane semantike, z jasno izraženim političnim sporočilom zoper rasizem, ksenofobijo in diskriminacijo. Akcija je bila prav tako podpisana s kritiko skrajno desne avstrijske političarke Barbare Rosenkranz, ki je v enem od intervjujev izrazila dvom o nacističnem genocidu.

Kot smo navedli v začetku današnje Humanistike, je rdeča nit analiziranih številk »Reartikulacije« analiza globalnega kapitalizma, ki jo pričujoča platforma vzpostavlja skozi različne analitične osi. Sicer pa za globalni kapitalizem španski filozof, teoretik in aktivist Santiago López Petit v »Global Mobilization. Brief Treatise for Attacking Reality« pravi, da je nanj treba gledati kot na reverzibilen dogodek, pri čemer pa je ta dogodek t. i. nebrzdanost kapitala. Če pa slednje navežemo na neoliberalno globalizacijo, bi sledeč Petitu in Marini Gržinić, ki pričujoče razmerje predstavi v članku »Capital, Repetition« v »Reartikulaciji« številka 8, rekli, da je ta prav repeticija te nebrzdanosti kapitala.

Tako v članku »Decoloniality of Time and Space« Marina Gržinić zapiše, da globalni kapitalizem za razliko od ostalih historičnih form kapitalizma potrebuje dve repeticiji hkrati, vertikalno in horizontalno. Vertikalna repeticija temelji na klasični delitvi na središče in obrobje, pri čemer ta vseskozi premešča sistem hierarhije, kar pomeni, da se središče in obrobje vedno znova na novo vzpostavljata. Horizontalna repeticija pa funkcionira kot erozija hierarhij in kot taka proizvaja občutek disperznosti, multiplicitete in multirealnosti. Slednje se odvija kadarkoli in kjerkoli, torej tudi v kulturni industriji, v sistemu sodobne umetnosti, pa seveda tudi v polju novih tehnologij, ki se jih v članku z naslovom »The Zenith of Knowledge - feudalism through Creativity: on Property, Cyberspace and Art« dotakne Sandi Abram, s posebnim poudarkom na vlogi t.i. kreativnosti, ki jo pisec kontekstualizira znotraj neoliberalistične kapitalistične mašinerije. Problema bienalov na študiji primera enajstega mednarodnega bienala v Istanbulu pa se je dotaknil članek Danile Mayer v sodelovanju z Muzafferjem Hasaltayem in Onurjem Serdarjem z naslovom »Kentlerde Sanat - Art in Cities. Considernig Art Biennials while looking at the 11th International Istanbul Biennal«.

Vrnimo se nazaj k Petitovi tezi o globalnem kapitalizmu in dogodku nebrzdanosti kapitala. Ta torej potrebuje neki formalistični okvir, ki pa je, kot je zapisala Gržinićeva, demokracija, pri čemer slednja nastopa bodisi kot vojna država bodisi kot postmoderni fašizem. Obe manifestaciji omenjenih vidikov se dotakneta tudi članka Tatjane Greif »Vojne na zelenici« in članka Nataše Velikonje »Ujemite tatu! (vpije tat)«. Avtorici namreč pokažeta na diskriminatorno opresivnost biopolitike in nekropolitike v navezavi na patriarhat in heteronormativnost ter na z njima povezane homofobične opresije in ekscese na različnih področjih družbe - v javnem življenju, v produkciji vednosti v polju šolstva, športa, medijih, torej v načinu produkciji same subjektivitete. Med drugim Nataša Velikonja kritično izpostavi problem sistemske cenzure, povezane z birokratskim ustrojem neoliberalnih državnih institucij na primeru ukinitve denarne podpore »Lezbične knjižnice«, ene od še dveh preostalih v Evropi. Prav ideologijo neoliberalizma v kontekstu Evropske Unije v članku »EU – some Thoughts on Ideology« pa analizira Staš Kleindienst.

Če dandanes ne mine dan, ko se pred našimi telesi ne bi razkrivala vsa bednost globalnega kapitalizma in neoliberalnih politik, pri čemer se človeku vzame svobodo celo, če želi zapreti svoj bančni račun, se tovrstna opresija korporativnega fašizma torej kaže v že omenjeni sistemski cenzuri. Kritično-diskurzivnim formam, kot je »Reartikulacija«, pa seveda tudi sorodnim medijem in tudi drugim, že tako marginializiranim skupinam, se onemogoča, da bi v že tako mizerno prekernih pozicijah sploh bili, kaj šele normalno delovali.

Neoliberalistični projekt, ki ni nič drugega kot napad na družbeno reprodukcijo, vsak dan vse bolj in bolj kaže zobe. Oziroma kot je v enem od centralnih člankov, danes predstavljene edicije, v »Človeškem kapitalu ali strupenem premoženju: po mezdi«, v prevodu Ireneja Jeriča,zapisala Marina Vishmidt: »Neoliberalizem je državni projekt z državno financiranimi programi za organiziranje čez celotno družbeno življenje«. Prav s te točke pa je treba gledati na populistične zgodbice o dolgu, ki niso nič drugega kot zakrivanje pravega stanja stvari.

A resnica pravega stanja stvari prihaja na dan, prav zato pa boj za emancipatorične globalne pomene na različnih področjih, v teoriji in praksi - k čemur stremi tudi »Reartikulacija« - že dolgo ni bil tako pomemben.

O »Reartikulaciji« in njeni aktualnosti Nina Cvar.


Komentarji
komentiraj >>