Se še spominjate fantastičnega vstopa v novo tisočletje? Svetovni voditelji so nam svečano obljubili obdobje miru, blaginje in novih priložnosti. Za novo leto 2000 so maševali televizijski posnetki obrazov globalnih državljanov: od nasmejanh plemenskih otrok do razposajenih Nizozemcev. Človeštvo je bilo združeno v praznovanju milenijskega trenutka. Ti TV posnetki so bili tako resnični kakor hotel Hilton v afriškem velemestu, okoli katerega ležijo barakarska naselja z umirajočimi otroki. Človeštvo je bilo ujeto v trenutku umetnega proslavljanja najnevarnejšega trenutka njegovega dosedanjega obstoja.
Največja sprememba, ki je doletela človeštvo, je eksplozivni porast števila ljudi v zadnjih stotih letih. Leta 1900 je bilo na svetu 1,6 milijarde ljudi, danes nas je že 6 milijard. Število ljudi se je podvojilo od leta 1960. Zadnjo milijardo smo dodali v preteklih petnajstih letih. Kljub začasnemu upadu rojstev predvsem na zahodu Združeni Narodi predvidevajo, da bo število ljudi do leta 2050 doseglo okoli 9 milijard. To pa predstavlja resno grožnjo našemu planetu. Še 30 let nazaj se nam niti sanjalo ni, kako hitro bomo uničili pragozdove in ozonski plašč. Kisel dež je bil neznan. Segrevanje planeta je bila možnost, ki naj bi nas doletela šele čez stoletje ali dve. Niti svitalo se nam ni, da se Antarktika medtem že topi.
Napovedi so realno pesimistične. Svet bo postal prenatrpan z ljudmi, naša vele-velemesta pa bodo obdajale večne puščave. Verjetno bo prišlo do velike izgube rastlinskega in živalskega življenja. Nekateri te temačne napovedi zavračajo s trditvijo, da se bo velikost družine zmanjšala s porastom osebnega bogastva. Glede na to, da živimo v dobi napihnjenih ekonomskih bumov, ni čudno, da ljudje rešitev za vse vidijo znotraj ekonomskih smernic.
Prvič, teorija, da bogastvo in visoka življenjska raven vodita do zmanjšanja družine, še ni preverjena. In drugič, tudi ko bi bilo to res, je treba vzeti v ozir, da se ogromno držav v svetu namesto s porastom sooča s padanjem BDP-ja. Prav tako je storjena škoda že sedaj neodpravljiva. Tak primer je Brazilija. Tudi če bi država čudežno stabilizirala svojo populacijo na današnjih 170 milijonov, je nemogoče pridobiti nazaj petino amazonskega pragozda, ki ga še naprej uničujejo premnogi brazilski kmetje in lesne korporacije. Predstavljajte si obseg uničenja, ko bo brazilska populacija do leta 2050 dosegla 240 milijonov.
V vsakem primeru je tudi nemogoče, da bi življenjski standard vseh ljudi dvignili na raven tistih na zahodu. Da bi 6 milijard ljudi živelo po evropskih standardih, bi morali proizvodnjo jekla povečati za 140-krat. Skladno s tem, če bi bili vsi ljudje tako potrošni kot Američani, nafte kmalu ne bi bilo več. Onesnaženje bi zadušilo planet.
Ekonomja naj bi v zadnjem trenutku rešila človeštvo? Luštna ideja, toda preidimo še enkrat na realnost. Poglejmo Indijo, ki jo Svetovna Banka smatra za eno najhitreje razvijajočih se ekonomij. Državni program za načrtovanje družine je doživel popoln polom. Indija ima okoli milijardo prebivalcev in do leta 2050 naj bi imela milijardo in pol. Hitro naraščanje prebivalstva revnejšim državam zatira pot do blaginje. Filipini imajo na primer 75 milijonov ljudi, številka, ki naj bi do 2050 narasla na 130 milijonov. Polovica žensk trpi za anaemijo in pomanjkanjem hrane. Milijoni se rodijo v revščino, iz katere ni izhoda. Da bi Filipini dosegli razvoj blaginje, bi morali imeti le 30 milijonov prebivalcev.
Kljub temu, da bo strmo naraščanje človeške populacije najbolj prizadelo države v razvoju, bo posledice občutil tudi razviti svet. ZDA so s svojimi 290 – imi milijoni že sedaj prenaseljene, posebej na obalah Atlantika in Pacifika. Poleg tega hudič leži v detajlih: povprečni Američan povroči 70-krat več ekološke škode kot pa povprečni Latvijec. Kakšno moralno pravico imajo torej ZDA, da trgajo Kiotski protokol in ukazujejo Kitajski, naj zmanjša onesnaževanje ozračja? Prav nobene.
Znanstveniki zatrjujejo, da je samo en procent možnosti, da je taljenje Antarktike posledica naravnih klimatskih sprememb in ne človeškega učinka. Segrevanje planeta se pospešuje z naraščanjem števila ljudi. Naš vpliv na okolje pa je že brez tega dovolj dramatičen. Vzemite za primer tipično dvoživko - žabo. Žabe so sposobne preživeti v najbolj ekstremnih naravnih pogojih. Njihovo preživetje kot vrste pa sloni predvsem na zelo plodnem razmnoževanju. Kljub temu je v zadnjih petnajstih letih s sveta izginilo že 40 odstotkov žab. Mar naj tudi to pripišemo naravnim klimatskim spremembam? Dejstvo je, da ta planet uničujemo tako hitro, da tega niti ne opazimo.
Znanstvenki so si vedno bolj enotni, da je pred nami najbolj riskantno stoletje našega obstoja. In če pogledamo sebe ter svet okoli nas, lahko vidimo, da nam ne kaže prav nič dobro. Vsakega novega leta se veselimo kakor prašički, ki dobijo še svojo zadnjo porcijo pomij pred neizbežnim zakolom. Vsako novo leto namreč praznujemo z eno ključno napako: leta prištevamo, namesto da bi jih odštevali.
Odpoved: Današnji RŠ Komentar je pripravil Erik. V pomoč mu je bil članek ‘Doomsday Millenium’, ki je objavljen na spletni strani oilcrush.com. Erik poslušalkam in poslušalcem Radia Študent želi tudi uspešno in srečno novo leto in vse skupaj naproša, da, če vidijo kakšno žabo, naj jo le pustijo živeti.
Komentarji
komentiraj >>