Kolumbija je v stanju državljanske vojne že vsaj od leta 1964. Predzgodovina konflikta je bila napisana v obdobju od leta 1948 do 1958, znanem kar pod imenom La Violencia ali Nasilje v prevodu, ko so predvsem ruralne dele države pretresali boji med podporniki liberalne in podporniki konzervativne stranke na drugi strani. Število žrtev je preseglo 200.000 ljudi.
Po koaliciji med nasprotnimi političnimi silami leta 1957 je večina samoorganiziranih skupin odložila orožje, kar pa ni prišlo v poštev za nekatere komunistične gverilske skupine, ki so boje na določenih področjih nadaljevale in celo ustanovile lokalno vlado, imenovano Republika Marquetalia, v odročni regiji Kolumbije. Leta 1964 je pod pritiskom konzervativnih državnih sil vlada ukazala vojaško zavzetje področja, kar je sprva povzročilo umik komunističnih skupin, ki pa so se še istega leta ponovno združile v organizaciji Fuerzas Armadas Revolucionarias de Colombia, bolj znani kot FARC.
Na svoji Sedmi gverilski konferenci leta 1982 je FARC preusmeril svojo strategijo iz majhnih ruralnih uporov kolumbijski vojski v širši in v celoti skrbno načrtovan vojaški konflikt. Obenem so v osemdesetih spremenili svoj odnos do trgovine z drogo, ki je prej niso odobravali, takrat pa je poleg izsiljevanja podjetij in multinacionalk ter odkupnin za ugrabljene talce ta postala glavni vir financiranja. Od začetnih 1000 do 3000 je število članov do leta 2010 naraslo na 18000, nekatere ocene pa gredo tudi do 30000 »rezervistov«, ki so vedno bolj prisotni tudi na urbanih področjih.
Z intenzifikacijo gverilskih bojev v osemdesetih, ko je bilo na udaru v veliki meri tudi civilno prebivalstvo, so se proti koncu desetletja začele organizirati desničarske paravojaške enote, financirane s strani lokalnih veleposestnikov, katerih dejavnosti so bile najbolj ogrožene s strani FARC. Ena najbolj prizadetih je regija Uraba na severozahodu Kolumbije, ki je zaradi svoje lege in naravnih bogastev strateškega pomena za vse strani vpletene v konflikt. Kmetje so se tja naselili v šestdesetih in sedemdesetih letih in že preko štirideset let trpijo vse večje nasilje. Poleg gverilskih skupin in vojske jih ogrožajo tudi paramilitarci in trgovci z drogo, saj je regija velika pridelovalka koke, obenem pa preko nje vodijo tihotapske poti med notranjostjo države in pristanišči na severni obali. Gor potuje droga, dol orožje.
V državi, v kateri je bilo v zadnjih dvajsetih letih 70.000 ljudi, večinoma civilistov, umorjenih, 3500 izginulih, 3500 ugrabljenih, 3 milijone notranjih beguncev in 4 milijone ljudi v izgnanstvu, so vasice na severozahodu pod najhujšim režimom terorja. Vse vpletene strani so krive neštetih ropov, izsiljevanj, ugrabitev, nasilnih izselitev, posilstev, umorov in množičnih masakrov civilnega prebivalstva. Največji del umorov in pobojev so zagrešile vojaške in paravojaške enote, ki med seboj sodelujejo in se podpirajo.
Nezanemarljiva je tudi vloga ZDA in njihova politika »vojne proti drogam«, zaradi katere financirajo in s sodobno opremo oskrbujejo kolumbijsko vojsko za boj proti gverilcem – samo od leta 2000 so ZDA Kolumbiji namenile preko 7 milijard dolarjev vojaške pomoči. Kolumbijske vojaške strukture ta denar deloma preusmerjajo tudi v podporo desničarskih paravojaških enot, ki nato izvajajo najhujši teror.
ZDA na podlagi svojega financiranja pričakujejo vidne rezultate in kolumbijska vojska jih z veseljem priskrbi: lani je bilo v neposredni bližini vojaške baze, ki jo nadzorujejo ameriški vojaki svetovalci, odkrito množično grobišče, ki naj bi vsebovalo posmrtne ostanke 2000 ljudi. Vojska je priznala uboje, vendar navedla, da gre za pripadnike gverilcev. Raziskava pa je potrdila vse več sumov, da gre za ostanke umorjenih civilistov, ki so jih naknadno oblekli v gverilske uniforme, da bi prejeli še več denarne pomoči svojih vojnih zaveznikov. Ta taktika je že dokazano zahtevala življenja dva tisoč civilistov, število se je zdaj podvojilo.
V teh nevzdržnih razmerah se je majhna lokalna skupnost v regiji Uraba odločila, da se nasilju upre. Edina mogoča strategija upora nasilju je nenasilje, zato so prebivalci vasi San José de Apartadó 23. marca 1997 javno razglasili mirovno skupnost in nevtralnost v konfliktu, v upanju, da bodo militantne skupine odločitev spoštovale. Ustanovitev mirovne skupnosti je temeljila na določenih načelih, ki se jih držijo vsi prebivalci: nobena vrsta sodelovanja ali interakcije z oboroženimi skupinami, nobenih informacij in nobene podpore skupinam, miroljuben in nenasilen odpor, nobenega orožja v skupnosti, nobenih drog in alkohola, medsebojno sodelovanje pri produkciji in drugih zadevah ter transparentnost.
Teh načel se še danes drži vseh 1350 prebivalcev mirovne skupnosti, ki demokratično volijo svoje vodje oziroma predstavnike ter držijo skoraj stoodstotni nivo samozadostnosti v produkciji. Svoje preživetje z medijsko prisotnostjo in ozaveščanjem o lokalnem dogajanju polagajo v roke mednarodne skupnosti, saj si nobena od oboroženih skupin ne želi negativne publicitete. Ne glede na to pa je od ustanovitve v pokolih in posamičnih umorih umrlo že preko 165 članov skupnosti.
Uradne oblasti skupnost obtožujejo kolaboracije z gverilskimi borci, saj ta ne dopušča niti uradnih oboroženih oseb znotraj svojih meja. Paravojaške skupine s kontrolnimi točkami popolnoma nadzorujejo cesto, ki San Jose povezuje z najbližjim mestom Apartado, in pobijajo vse, ki se znajdejo na njihovih seznamih za likvidacijo. Levičarske gverilske skupine so sicer zagrešile manjši del umorov, vendar so vseeno sovražno nastrojene do prebivalcev, ker ti z njimi niso nikakor pripravljeni sodelovati.
Od leta 2002 sta v skupnosti ves čas prisotna dva prostovoljca nevladne organizacije FOR, ki s svojo prisotnostjo na ogroženih območjih zmanjšuje število žrtev. Dejansko se je število smrti od takrat zmanjšalo, vendar se pobijanje ni prenehalo. Tako so vojaške in paravojaške enote leta 2005 izvedle enega hujših pokolov, v katerem je življenje izgubil spoštovan predstavnik skupnosti Luis Eduardo Guerra in sedem drugih ljudi, od teh trije otroci. Žrtve so bile razkosane z mačetami, nekatera trupla so kazala znake mučenja. Zaradi mednarodne ogorčenosti in pritiskov na Kolumbijsko vlado je bilo nekaj let kasneje obsojenih nekaj pripadnikov vojske, vendar pa je sodni epilog pri tamkajšnjih zločinih redkost.
Kljub političnemu, administrativnemu in fizičnemu nasilju, ki je tekom štirinajstih let povzročilo tisoče kršitev človekovih pravic, mirovna skupnost San José de Apartadó vztraja v svoji nevtralni in miroljubni poziciji, ki je v situaciji edina pravilna, a obenem ravno nemogoča pozicija. Pravilno je očitno tisto najtežje in tisto, česar nobena od vpletenih oboroženih skupin ne vidi kot sprejemljivo ali celo mogoče. Ravno iz tega razloga jih vsi akterji v konfliktu ves čas sumijo sodelovanja z drugimi in jih obenem skušajo vplesti v konflikt, s čimer tega le reproducirajo. S svojim delovanjem je skupnost San José de Apartadó navdihnila še več kot 20 drugih skupnosti v regiji, da so storile podobno.
Kako končati, je najtežje vprašanje za vpletene v oborožene konflikte in prebivalci vasi mirovne skupnosti imajo odgovor: samo končati. Jasno pa je, da obstajajo v varni oddaljenosti od področja konflikta posebni interesi, ki se uveljavljajo za hrbtom javnosti in ki jim konflikt odgovarja. Leto 2011 ni bilo najboljše za mirovno skupnost in situacija se zaostruje, zato je zdaj čas, ko nedolžni talci kapitalskih in morilskih interesov potrebujejo kar največ pozornosti in pomoči mednarodne skupnosti, za kar je nagrada Sakharov odlična priložnost.