Pred, med in po-silvestrsko dogajanje v ljubljanski kotlini je dokončno samo zase dokazalo, da je alternativna scena v prestolnici zgolj še mit, ki ga bo predvsem za lastne potrebe tudi v tem dvakrat volilnemu letu vzdrževala trenutna oblast. Največji dosežek alternativnih kulturnih praks v državi, ki se po definiciji po robu postavljajo v družbi prevladujočim potrošniškim vzorcem konzumiranja množične kulture in ki so odigrale pomembno zgodovinsko vlogo tudi pri demokratizaciji te družbe, naj bi tako bilo ob mariborski Pekarni tudi v navednicah »osvobojeno« ozemlje nekdanje ljubljanske vojašnice na Metelkovi. Res je, da se je v desetletju od zasedbe, tam sicer razmahnila široka paleta ponudbe prostorov alternativnih kulturnih praks, ki imajo svoja zvesta občinstva. Toda mitično naravo ljubljanske alternativne scene je razgalilo dejstvo, da so bila pred, med in po koledarski zamenjavi leta za odjemalce alternativne kulturne ponudbe v prestolnici vrata večine klubskih prostorov, kjer se običajno družijo, zaprta.
Zaklenjena vrata drugače čez leto solidno aktivnega klubovja Metelkove mesta, pa so v bistvu pomenila, da je bila tako domačim rednim odjemalcem ponudbe alternativne kulture, kot tistim nekaj njihovim somišljenikom iz tujine, ki so se iz različnih vzgibov novoletne praznike odločili preživeti prav v ljubljanski kotlini, na voljo zgolj državna in privatna kulturna ponudba. Te sicer res ni manjkalo. Še posebej se je letos v dvakratni predvolilni maniri potrudila mestna oblast. Tej tako zaradi zadovoljstva ljubljanskega volilnega telesa ni bilo težko ujeziti niti ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta, ki je v prednovoletnih intervjujih tarnal nad neznosnim hrupom potrošniške množične kulture, ki se je dan za dnem razlegala na Pogačarjevem in Prešernovem trgu.
Iz povsem očitnih motivov je nekaj v navednicah kulturnih prireditev v mestnem jedru in zasebnih gostilniških prostorih pripravila tudi privatna iniciativa. S pred, med in po-novoletnim veseljačenjem ljudstva je namreč moč tudi kar izborno zaslužiti. Stanje duha v alternativi, ki je pred desetletjem preskočila zid vojašnice na Metelkovi in od ministrstva za obrambo osvobodila to zaradi bližine mestnemu središču urbanistično dragoceno ozemlje, pa naj bi bilo le diametralno nasprotno. In prav zato prihajajo tja, se tam družijo in jo s svojimi prispevki za stroške tudi podpirajo njeni odjemalci. Toda med pravkar zaključenimi prazniki je Ljubljana ostala brez alternativne kulturne ponudbe in klubskih prostorov za druženje enakomislečih.
Ob prehodu v leto, v katerem bo domovina vsaj navidezno prestopila na drugo stran evropskega zidu, se je tako potrebno predvsem vprašati, kje je ljubljanska alternativna scena. In še, kako si jo pravzaprav tolmačijo nosilci v teh dneh mrtvega kulturnega in klubskega dogajanja na Metelkovi. Pravzaprav edina častna izjema je tudi v teh dneh odprta Čajnica pri Mariči. Varnostnik pred vrati obeh prav tako odprtih klubov za istospolno usmerjene – Tiffaniju in Monoklu - namreč priča, da sta oba kluba pravzaprav alternativa zgolj za druženje pripadnikov gay in lezbične scene.
Zaprta vrata klubov po besedah njihovih nosilcev večkrat izpostavljeno poudarjanega Avtonomnega kulturnega centra Metelkova mesto in letošnja nikakršna alternativa v pred in po novoletni potrošniški histeriji preživljanja prostega časa, pa je dokončno razgalila mit o ljubljanski alternativni sceni. Res je, da so pogoji delovanja v alternativi potrošniški množični kulturi, do njenih nosilcev združenih v Forum za Metelkovo pogosto neprijazni. Toda če so motivi za pripravo pred in po novoletnih veseljačenj in ostale kulturne ponudbe v prestolnici pri državi in zasebnikih jasni, se je potrebno vprašati, kaj se je zgodilo na Metelkovi, da je letos nosilcem njenega dogajanja zmanjkalo motiva za zagotavljanje alternative pred med in ponovoletneim druženjem.
Možnih odgovorov je sicer več, toda najbolj očiten je ta, da se je v pore družbenega življenja Metelkove mesta zažrla samozadostnost tam delujočih. Kajti čemu naj bi se sploh vzpostavilo domnevno avtonomno ozemlje, ki naj s svojo prakso in ponudbo zagotavlja alternativo množični potrošniški kulturi, če ne ravno zaradi izraza potrebe njenih odjemalcev. To pa, pa če nam je to všeč ali ne, prinaša s sabo tudi določeno odgovornost. Daleč od tega, da bi bilo pričakovati, da bodo vsi na Metelkovi delujoči s tem prikrajšani za vse praznične dni, ki sicer pritičejo deloobveznemu človeku. Toda to bi bilo rešljivo že z malo preproste koordinacije tam delujočih akterjev.
Vse bolj pogosto zaprta vrata alternativnih prostorov kulture in druženja na Metelkovi, ki se za odjemalce odprejo zgolj ob presežnih in plačljivih kulturnih dogodkih, tako predvsem pričajo na občo krizo ljubljanske alternativne scene. Če naj bo ta ustvarjalna in živa, potem nujno potrebuje tudi prostore za druženje in izmenjevanje prevladujočim potrošniškim kulturnim obrazcem nasprotnih idej. In ravno dejstvo, da jih je na Metelkovi, navkljub pritiskom akademske umetniške javnosti, zasebne iniciative Študentske organizacije v hostlu Celica in nenazadnje tudi mestnih oblasti, vsak dan manj, priča o mitu, da je ljubljanska alternativa doma na v navednicah osvobojenem ozemlju Metelkove mesta. Ali če povemo drugače, kar s pred zaprtimi vrati slišano mislijo: »Smo mar res samo zato osvobajali, da so se zamenjale ključavnice?«
ODPOVED: V današnjem ponovoletnem komentarju sem o mitu ljubljanske alternativne scene na Metelkovi razmišljal Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>