Kolega glasbeni recenzent je pred nedavnim v svojem pisanju razkril pomembno produktivno polje. Zveni izjemno preprosto in nekam znano, pa vendar razodeva tudi temeljno težavo, s kakršno se srečuje - oziroma bi se moralo srečevati - prebivalstvo, kadar ga zanimajo socialne, ekonomske in politične razsežnosti. Kadar je torej prebivalstvo aktivirano. Glasbeni recenzent je med oceno nekega koncerta namreč ugotovil, da je nastala neverjetno široka niša med ekstremoma žanrske kulture in totalnim eksperimentom. Da bi kazalo, skratka, vse bolj gojiti tiste vmesne reči, ki jih je vsekakor polno, a nekako ne najdejo umestitve v neznosni in absolutni polarizaciji med marketingom in margino, ki brez dvoma pači optiko, kakršna naj bi dajala neko dovolj realistično kulturno podobo. Nekaj podobnega smo pred leti ugotavljali, denimo, tudi za prostore drugačnosti oziroma samonikla avtonomna središča: Gojiti kaže vse tisto vmes med strogim intelektualizmom in razvratno zabavo, pri čemer morata človeška lucidnost in žur ostati, a ne tako ekstremistično. Tudi v tej in takšni kulturni ponudbi namreč nastajajo razpoke, niše, priložnosti. Vmesna, neznana, širna polja kajpada zahtevajo izjemno garanje, posebne poglede, nenehno ukvarjanje s stvarjo samo. Zahtevajo tudi stalno pripravljenost, potrpežljivost, disciplino in zaupanje v presežno srečo, do katere lahko dejavnost posledično pripelje ali pa tudi ne. Polarizacije so namreč polarizirane spričo rutinirane prakse, ki je tako zelo vpeta v vsakdanjo medijsko, marketinško in politično strategijo, da zamegli vmesne možnosti. Če kaj definira elitizem političnega razreda, potem je to posebne vrste lenoba, ki se napaja na črno-belih robovih. Tako imenovana politična volja ni nič drugega kakor volja do razpoke, niše, priložnosti - volja, ljubezen do vmesnih pozicij, do možnosti, ki zahtevajo kaj več ko rutinizirano in s tem tudi dolgočasno prakso.

Politični razred se kot vsak razred, ki ni eklatantno delavski, aktivacijski, steoretiziran, strukturiran in konceptualen, napaja z rutino. Drugače bi ne mogel obstati kot razred. V tem je seveda tudi njegova moč, ki pa je že v startu pogojena z izpetostjo. Populizmi, ignoranca, samopašnost in nečimrnost so lastnosti, ki ga v razrednem propadu ženejo še nekaj časa naprej. Navidezno gre za »strokovne« (marketinške) politične prijeme, v resnici pa te lastnosti na veliko zaobjemajo stihija, nemoč in neznanje. Kriza političnega razreda je zmerom kriza kapitalizma. Kapitalizem sprva sploh omogoči politični razred kot naplavino, kot »Nussprodukt« tiste svojeglave podjetnosti, ki deluje - ali si vsaj želi delovati - mimo države, njenega prava in političnih institucij, a ga navsezadnje potrebuje kot optimalno krinko za svoje nečednosti in šušmarstvo. In kakor je banka naposled salon za nično hrambo, tako je politični razred zgolj še klub za megleno razprodajo idej. Te ideje se pri nas - a ne le pri nas - ne obnašajo več po starodavnem pravilniku levice, desnice in sredine, pač pa gonijo slepo željo po prilagodljivosti manjšemu delu prebivalstva, s katerim ni posebnih problemov, ker ima dovolj denarja, rutine in spretnosti.

Celo med tistimi, ki niso ljubitelji, ljubiteljice strankarskega življenja, parlamentarne demokracije in volitev, je v zadnjih tednih prijetno završalo, saj se je pojavila ambicija po obvladovanju in gojenju tistega širnega polja, ki je vmesno. TRS, gibanje in stranka za trajnostni razvoj Slovenije se namreč v pripravah za naslednje, predčasne parlamentarne volitve obnaša naravnost kot obrat prejšnje prakse. S prstom kaže na politični razred, ki so mu šteti dnevi legitimnosti, še več, z modrimi izjavami, ki ne obljubljajo nemogočega in ne ponujajo nepremišljenosti, kakršne si zlahka prisvoji vsaka stranka, je TRS slednjič vnesel nekaj življenja v politično žalost oziroma v agonijo političnega kot takega. Popolnoma vseeno je tačas, kakšen bo TRS nekje v negotovi prihodnosti, zelo bistveno je, kaj ponuja in izjavlja danes. Lepota Hanžkovega diskurza je v tem, da ne govori nič novega, nepreverjenega. Vse, kar izreče, je sad njegove analitične sociološke dejavnosti, ki bi že davno morala obvladovati vsako pametno politiko, a je ni mogla, ker se je političnost konsolidirala skoz razred. Razrednost političnih elit pa je v dvajsetih letih zapravila vse kredite. Matjaž Hanžek mora torej za nazaj etablirati politični prostor in njegove potlačene atribute, ki segajo na področja, v katerih se najde večina prebivalstva, hkrati pa zaseda natanko tisto nišo, o kateri smo govorili v kulturnem in socialnem uvodu. Kakor je torej na glasbenem področju, recimo, neverjetno veliko prostora med ekstremoma žanrske kulture in totalnim eksperimentom, kakor je v samoniklih avtonomnih središčih širna niša med strogim intelektualizmom in razvratno zabavo, tako je v ožji politiki na novo odkrito mesto med skrepenelo kapitalsko logiko in docela rutinskim populizmom. Že zdaj ga zaseda TRS. Zdi se, da ga je treba voliti, pa čeprav si s to gesto nadenemo precej odgovornosti, ki smo nanjo že malce pozabili. Podobno kot smo pozabili na staro dobro aristotelovsko politiko, ki je vse kaj drugega kot gola parlamentarna praksa, s katero se krepča anemično stanje, ki mu lahko rečemo tudi nenehna sedanjost. Čas je, da se zamisli TRSa usedejo na teren. Od tam so pravzaprav izšle, se dolga desetletja spopolnjevale v strokovnih logih, skušale prepričati okorele elite, zdaj pa s preverjenimi rezultati dajejo novo in zelo posebno upanje. Tako navadno politiko, ki se ukvarja tudi in predvsem s prebivalstvom in pri kateri je dovolj razsežnosti za morebitno srečo in zadovoljstvo, za pretok in dvig poniknjenega duha. Težko bo (družbena podoba je popačena; teren blaten; politični razred se oklepa svoje lastne sterilnosti), ampak očitno ima smisel. Svojčas smo pisali grafite »Hren gre v nos«, danes pojemo »Iz zemlje gre v trsek«. Srečno!

Terminal je spisal Miha Zadnikar.