Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Pet arabskih aktivistov (1183 bralcev)
Četrtek, 20. 10. 2011
Andrej Pezelj



Kot kandidat za letošnjo nagrado Saharov je nominirana tudi grupa pet aktivistov arabske pomladi. Vsaki od teh pet posameznikov bi si zaslužil, da se o njemu napiše cela knjiga. Vendar, če so nominirani kot grupa, bodo tudi pri tem opisu obravnavani kot grupa. Več poudarka pa bo na enemi od petih nominirancec, Mohamedu Bouaziziju, ki v bistvu niti ni bil aktivist. Po kratki predstavitvi vsakega od kandidatov, bomo poskušali razmisliti o tem kaj sploh pomeni takšna nominacija.



Kot kandidatka za letošnjo nagrado Saharov je nominirana tudi skupina petih aktivistov arabske pomladi. Vsak od teh petih posameznikov bi si zaslužil, da se o njem napiše cela knjiga. Vendar če so nominirani kot skupina, bodo tudi pri tem opisu obravnavani kot skupina. Več poudarka pa bo na enem od petih nominirancev, Mohamedu Bouaziziju, ki v bistvu niti ni bil aktivist. Po kratki predstavitvi vsakega od kandidatov bomo poskušali razmisliti o tem, kaj sploh pomeni takšna nominacija.

Asmaa Mahfouz je mlada egipčanska aktivistka, ki je s svojimi posnetki motivirala veliko število Egipčanov, da pridejo na glavni mestni trg in da pokažejo svoje nestrinjanje z vladavino Hosnija Mubaraka. Ahmed al-Sanusi je najstarejši afriški politični zapornik. V zaporu je živel 31 let, štiri več kot Nelson Mandela. Izhaja iz libijske kraljevske družine in je pranečak zadnjega libijskega kralja. Razan Zeitouneh je sirijska pravnica, ki se iz ilegale poskuša boriti proti avtoritativnemu sirijskemu režimu. Več članov njene družine je bilo zaprtih. Ali Farzat je sirijski karikaturist, ki je s svojimi risbami nezadržno kritiziral vladajočo elito, zaradi česar mu je policija zlomila obe roki.

Kot zadnji, pa tisti od katerega je vse začelo. Mohamed Bouazizi, klican Besbouss, kar pomeni »tisti, ki je tako lep da si ga želiš poljubljati.« Da bi prehranil družino je delal kot ulični prodajalec sadja in zelenjave. A zato, ker mu mestna uprava ni hotela podeliti licence, saj je to bilo mogoče samo s podkupovanjem, je padel v finančne težave. Večkrat je protestiral in poskušal vrniti svojo zaplenjeno lastnino, to je prikolico, tehtnico in robo. Vedno brez uspeha. Svoji sestri je dejal : »V tej deželi reven človek nima pravice do življenja.« Zaradi brezupa in jeze se je zažgal pred guvernerjevo stavbo. Ostalo je zgodovina.

Del te zgodovine so tudi določene neresnice, ki so se formirale takoj po tem tragičnem dogodku. Začelo se je govoriti, da je Muhamed Bouazizi v bistvu imel univerzitetno izobrazbo, da je bil udarjen od strani policaja. Kozmetika tega dogodka pa je stvar tistih, ki so revolucijo nadaljevali po tej iskri. Vzeli so tragičnost tega dogodka kot orodje in ga uporabili na določen način. Efekt je bil večji s temi majhnimi modifikacijami. Vse to v bistvu niti ni toliko pomembno, človek se je konec koncev zažgal!
Post mortum Mohameda Bouazizia je dokaj znan. Padli so Ben Ali, Mubarak, Gadafi in tem sledu še ni konec. Vendar obstajajo tudi nekatere stranske zgodbice, manj odmevne, a vendar simptomatične, ki govorijo o odnosu Evrope do Severne Afrike.
Ti detajli govorijo o tem, kakšna je v bistvu nagrada Sakharov.

Da bi lahko sleherna pariška ulica nosila vaše ime, morate biti mrtvi vsaj pet let. Za Mohameda Bouazizija so naredili izjemo in zdaj en trg v štirinajstem pariškem arondismanu nosi Bouazizijevo ime. Ena od največjih avenij v tuniškem glavnem mestu ima ali bo imela njegovo ime. Bolnica, kjer je bil zdravljen od opeklin, se je preimenovala njemu v čast. Če bi se izrazili v rockerskem žargonu, bi res lahko rekli, da je Mohamed Bouazizi zažgal politično sceno. Škoda, da je pri tem moral zažgati tudi samega sebe.

Zgodbe ostalih arabskih aktivistov so manj dramatične, saj so vsi v odnosu do Mohameda Bouazizija profesionalni borci za politične spremembe. Zavestno delujejo že nekaj časa in jim je Bouazizijev dogodek na nek način na široko odprl vrata, ki so že dolgo bila priprta. S tem seveda njihovo delovanje ni manj pomembno, je del istega problema, ampak enostavno nima istega karakterja.

Dejstvo, da tako različni posamezniki skupaj figurirajo za nagrado, je samo po sebi zelo čudno. Če bi govorili o neki abstraktni nagradi, bi to bilo ne samo čudno, temveč tudi nespretno, amatersko in površno. Zato, ker vemo, da nagrado podeljuje Evropski parlament, nas takšna taktika ne more presenetiti. Poglejmo, kdo je predlagal pet aktivistov za nagrado Saharov. Kandidaturo so podprla združenja levih, centrističnih in desnih strank Evrope, vključno z Zelenimi. Torej vsi tisti, ki so vsa ta leta podpirali Ben Alijev, Mubarakov in Gadafijev režim. Zato, ker je Evropa vse te države obravnavala kot blok, kapitalski blok seveda, in je niso zanimale diktaturne posebnosti vsake od teh držav, se tako zdaj ne želi ukvarjati s specifičnostimi vsakega od 5 nominirancev. Takšen mentalni proces je imanenten trenutnemu evropskemu karakterju. Ves ta kaos okoli preimenovanja ulic, nagrajevanja, izkazovanja časti in ponosa, je nadaljevanje evropske geopolitike, ki se nikoli ni brigala za državne meje ali posebnosti slehernih narodov in posameznikov.

Komisija za nominacije, v kateri je tudi evropsko združenje strank desnega centra EPP, torej skupina, v katero spada tudi Sarkozyjev UMP, je nominacijo petih arabskih aktivistov komentirala v klasičnem diplomatskem žargonu : Arabska pomlad je simbol vseh tistih, ki želijo dostojanstvo, demokracijo in osnovne pravice v Arabskem svetu. Dodeljevanje nagrade Saharov, nominiranim arabskim aktivistom, ki so omogočili radikalne politične spremembe v svojih državah, bi ponovno potrdilo solidarnost Parlamenta in njegovo odločno podporo njihovem boju za svobodo, demokracijo in konec avtoritarnih režimov.

V tej izjavi je težko razumeti, na kaj se nanaša beseda ponovno. Jasno pa je, da se sigurno ne nanaša na obdobje pred samo-zažiganjem Mohameda Bouazizija. Kajti vsi pomembni francoski politiki ne samo da niso nič delali glede avtoritarnih režimov, ampak so, nasprotno, z njimi ozko sodelovali. Francoska ministrica zunanjih zadev Michčle Alliot-Marie [alio-mari] je malo pred padcem Ben Alijevega režima odpotovala v Tunizijo s privatnim avionom Aziza Mileda, enega od bližnjih sodelavcev bivšega tuniškega predsednika. Še več, v francoskem parlamentu je zahtevala, da Francija podpre Tunizijo s svojimi znanji o „reguliranju izrednih razmer“. Vsak normalen človek bi se vprašal, zakaj je tako pomembni politik tako požrtvovalno branil nekega diktatorja v trenutku, ko je že vsem bilo jasno, da bo ta padel. Odgovor je zelo enostaven: Alliot-Marie ni branila diktatorja, ampak svoj kapital. V bistvu kapital svojih staršev, ki so od omenjenega tuniškega biznismena za drobiž kupili pomemben delež podjetja za nepremičnine.

Alliot-Marie ni edina, ki je bila globoko ukoreninjena v arabsko področje. Dejstvo, da ena takšna nagrada, kot je nagrada Saharov, lahko obstaja v tem specifičnem institucionalnem okvirju kaže, kakšna je v bistvu ideološka moč Evropske unije. Mi res verjamemo, da je podelitev te nagrade časten akt. Zaradi te ideologije se tudi v Evropi že pojavljajo Bouaziziji. Kmalu se bo verjetno zgodilo, da bo eden od teh evropskih Bouazizijev poleg sebe zažgal tudi politično sceno. Takrat bo nagrada Saharov mogoče imela več smisla, saj si jo bo Evropa lahko podelila sama sebi.

O diplomatskih strategijah je razmišljal Andrej.


Komentarji
komentiraj >>