Standardnim načrtovalcem in operativcem predvolilnih kampanj, ki svoje storitve ponujajo pred vsakokratnim preverjanjem razpoloženja domačega apatičnega volilnega telesa, se povsem upravičeno majejo tla pod nogami. Po 15 oktobru tudi na domačih političnih tleh pač nič več ni tako, kot je bilo. Radikalnejši del Gibanja 15O, ki že peti dan z vsak dan bolj raznolikim programom vztraja in šotori pred nekdanjo ljubljansko Borzo, jim vztrajno odžira v zaenkrat še formalno neuradnemu delu predvolilne kampanje za prve predčasne državnozborske volitve ključne kvadratne centimetre in minute pozornosti domačih medijskih trobil državotvornega diskurza. Kar pa samo po sebi ne bi bilo mogoče, če ne bi Gibanje 15O, katerega osrednji slogan je, da gre za 99 odstotkov, ki jih nihče ne zastopa, za razliko od slovenskih političnih strank, dosedanjih monopolistov domačega političnega prostora, vendarle opozarjalo na za življenje vsakega posameznika v tej državi bistvenejše reči.
Če bi se Gibanje 15O po sobotni spontani manifestaciji na Kongresnem trgu v Ljubljani samo-razpustilo in bi se vsi protestniki odpravili v zavetja svojih bolj ali manj toplih domov širom domovine, bi bilo vendarle bistveno drugače. Vsa slovenska politična javna razprava oziroma temu posvečen prostor domačih medijskih trobil državotvornega diskurza bi se namreč varno in predvidljivo že v nedeljo vrtel zgolj in samo okoli tem, kot so: Katera baraba si je vzela pet minut in na spletu objavila lažno kandidatno listo Zorana Jankoviča. Kaj bo na najmlajšem, a po mnenju nekaterih te dni tudi najvplivnejšem socialnem omrežju prvič čivknil prav tako sveže pečeni kandidat za čestitke Gregor Virant. Kako da je ob Stranki trajnostnega razvoja, ki jo po novem premorem, prav model trajnostnega razvoja osrednja predvolilna programska točka tudi za Gibanje za Slovenijo in podobna za vse bolj kruto realnost, v kateri živimo tudi na tej danes kisli strani Alp, vsebinsko res nebistvena jajca.
Tako pa se vendarle tudi v domačih trobilih državotvornega diskurza pojavljajo vprašanja, kot so, ali je tako kot nekdanja ljubljanska Borza tudi Banka Slovenije res še samo ljubljanska ekspozitura Evropske centralne banke. Kaj pravzaprav je splošna blaginja? Kdo so žrtve nasilja finančnega kapitalizma? In podobna, v domačem prvo-kategornem političnem prostoru, katerega so se v zadnjih dvajsetih letih uspešno polastile slovenske politične stranke, pred 15. oktobrom sila redko, ali sploh ne slišana vprašanja. Protestniki so okupirani prostor pred nekdanjo ljubljansko Borzo razglasili za osvobojenega in s tem odprtega za kritiko aktualnega finančnega kapitalizma.
Do 15. oktobra v državnozborski oziroma zakonodajni politiki, na katero so imele monopol domače politične stranke, pa ni bilo resne kritike obstoječega finančnega kapitalizma in v okviru njega s strani globalnih finančnih institucij, kot so OECD, Svetovna Banka, Mednarodni denarni sklad in podobna neoliberalna navlaka, pogojenih ukrepov zoper svetovno gospodarsko krizo na račun socialnih pravic, javnega sektorja in zategovanja pasov že tako ne prav bleščeče finančno stoječega prebivalstva. Po 4 letni vladavini Janeza Janše in po postanem dehteče pomladne koalicije, katere ranjki finančni minister je bil preverjeni kader prav Svetovne banke, je volilno ljudstvo k koritoma izvršne in zakonodajne oblasti pripustilo samooklicano državnozborsko levico, toda resnici na ljubo se ni prav nič bistvenega spremenilo. Tako ukrepi kot globalne finančne institucije, iz katerih se jih je še naprej narekovalo, so tudi za časa predčasno zaključene vladavine Boruta Pahorja in njegovega finančnega ministra Franceta Križaniča ostali isti.
Demokraciji direktne akcije, razen nekaterih, a redkih uspešnih izjem, kot so denimo akcije Nevidnih delavcev sveta, Ekokrog-a ali Civilne iniciative izbrisanih aktivistov, praviloma kljub vsebinsko tehtnim vprašanjem v politično javno razpravo, ki bi posledično pripeljala tudi do kakih konkretnih zakonodajnih ukrepov, ni uspelo poseči, saj so jo kot monopolisti obvladovale domače politične stranke in njihovi strategi za ohranjanje in pridobivanje politične naklonjenosti domačega volilnega telesa. Nobena skrivnost pa ni, da velika večina prihaja iz oglaševanja. Kar le pomeni, da se v prvi vrsti spoznajo na potrošnike in da predvsem tako tudi naslavljajo in obravnavajo volivke in volivce. Tudi potrošniška banalizacija na račun vsebinske tehtnosti domače ponudbe med obstoječimi političnimi strankami na Slovenskem je tako zaslužna za uspeh in odmevnost Gibanja 15O, ki namesto preverjenih političnih floskul in neoprijemljivih predvolilnih programov zastavlja povsem politično-ekonomsko realna vprašanja. Prav zaradi na oglaševalske prijeme in eno-stavčnice zbanalizirane predvolilne politične razprave je v domači Republiki še veliko več ljudi, kot se jih je tudi dejansko udeležilo sobotne spontane manifestacije na Kongresnem trgu, prepričano, da jih nihče ne zastopa.
Zato si okupacije trga pred nekdanjo Ljubljansko borzo in Boja za, pač ne bomo zapomnili zgolj in predvsem po tem, koliko dni in v kakšnih neusmiljenih vremenskih razmerah bodo pravzaprav na ploščadi še vztrajali njeni osvoboditelji. Po 15. oktobru nič več ne bo tako, kot je bilo, predvsem zato, ker se je dokončno razblinil monopol nad zastavljanjem za stvarnost vsakega posameznika usodnih politično-ekonomskih vprašanj in iskanja odgovorov nanje, ki so ga v domačih medijskih trobilih državotvornega diskurza imele zgolj na Slovenskem obstoječe politične stranke in njihove akademske in nevladne oprode.
15. oktober je v vseh svojih globalnih razsežnostih, ki še kar trajajo in trajajo, predvsem kronski dokaz, da je politiko nujno misliti in izvajati zunaj obstoječega in preživetega ter predvsem samega sebe zastopajočega strankarskega sistema predstavniške demokracije. In tega monopola nad politiko na Slovenskem niso uspele ubraniti niti vse te - te dni že in v kratkem še - ustanovljene nove politične stranke, ki se bodo z imeni glavnih protagonistov zgolj pretvarjale, da pravzaprav niso stranke, ampak liste.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s 15O kot Dnevom osvoboditve domače politike v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >> Re: 15O – DAN OSVOBODITVE POLITIKE
Marko [31/10/2011]
Dajte ze enkrat zapret te KLOSARJE!!!!
odgovori >>