Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Zgolj za ilustracijo: III. bienale neodvisnih (1555 bralcev)
Petek, 21. 10. 2011
KatS



Četudi številni dogodki z manjšimi razstavami še potekajo, je III. bienale slovenske neodvisne ilustracije doživel svoj vrhunec pretekli ponedeljek v Kinu Šiška. V centru urbane kulture so se obiskovalci srečali z ilustracijo, ki v precejšnji meri ni odvisna od naročnika. Ne predstavlja le spremljave pisani besedi, lahko je del propagandnega gradiva.

To seveda ne pomeni, da se avtorji požvižgajo na svojo aktualno vpetost v trg umetniške produkcije. Pomeni le to, da je tovrstna ilustracija neodvisna do tiste mere, ki preprečuje idejno podrejanje. Z drugimi besedami: ne le, da ilustracija nič več ne vizualizira prvotne tuje zamisli, temveč preseže svoje tradicionalne okove in se stopi z drugimi oblikami umetnosti.

Pravzaprav nam več o tem povedo že Ilustrarie, nekakšen katalog, ki je bil prvič predstavljen prav ta dan in vključuje pregled produkcije preteklih bienalov s spremnimi teksti z začetkom v letu 2007. V tem pogledu vsekakor ni zgolj pika na i živahni dejavnosti. Sestavljen iz dveh delov - besedne ter slikovne komponente - arhivira in jasno utemelje, da si sodobna ilustracija zasluži svoj prostor, hkrati pa naj ji ta ne bi predstavljal ovire.

Kljub temu se na razstavi sicer še vedno v večji meri pojavljajo velikoformatni panoji, ki so tesno združeni v zaporedja papirnatega nosilca. Ta je redko problematiziran. Predstavlja zgolj podlago umetnikovim zamislim, katerih narava je vsebinsko bogata in tehnično dovršena. Poteza torej ne gre čez rob, se ne ovije okoli stebra, ne potrka v Katedralo ali pa se postavi v tako imenovano Gužvo na sekretu Kina Šiška. Slednje ustvarjalcem predstavlja rešitev in ne problem. Prvotni namen je namreč zadovoljiti umetnika: to je likovnost, ki včasih šaljivo pozabava, v veliki meri pa gre predvsem na roko računalniški miški avtorja.

Toda to je le del nizkoproračunske razstave, ki se je razširila tudi na nekatera druga ljubljanska prizorišča, kot so Argentinski park in lokali Bikofe, Cafe Open ter Zeleni zajec. Ustvarjalci ob tem poudarjajo, da so veseli priložnosti, ki so jim jo omogočili udeleženci predhodnega bienala. Predlagani so namreč s strani prejšnjih participantov, te pa je prav tako priporočila pretekla generacija umetnikov. Vse do tistega časa, ko je sodelujoče iskala Saša Kerkoš s pomočjo soorganizatork Barbare Poček in Irene Silič. V tovrstnem načinu selekcije najverjetneje tiči raznolikost, ki smo ji bil priče tudi na pretekli otvoritvi. Razstava na ponedeljkov večer ni bila zgolj razstava, ilustracija pa je notranji svet idej ilustrirala z združevanji raznorodnih umetniških manifestacij. Medtem ko avtorji, kot so Katarina Vladimirov – Young, Miha Vrhunc in Dominik Mahnič, svoje zamisli izrazijo s pomočjo računalniške grafike ali pa preprosto ročno, se ostali zatekajo k drugačnim praksam.

Vez med tradicionalnim umevanjem ilustracije in njeno sodobno razširitvijo predstavljajo fotografije body paintinga Žige Tomorija. Porisane oziroma popisane genitalije in drugi deli moških teles nam nakažejo, da je ilustracija lahko že sam proces ustvarjanja, lifestyle, dogodek. Da tovrstna umetniška produkcija ne le jemlje iz življenja ali pa ga na novo ustvarja, temveč lahko postane del njega. Luka Uršič tako naredi ilustracijo tistih posnetkov, ki se predvajajo na ekranih ljubljanskih avtobusov. To pa se kaže kot avdio-vizualni zapis, posnetek posnetka.

S kratkim animiranim filmom se je na razstavi predstavil še Grega Lož. Matija Kocbek je v zabojniku Kioska poleg osrednje arhitekture predvsem z risbo pohvalno poustvaril fiktivno življenje Jamija Backtoka [džejmija baktoka], nakar se je dogajanje selilo do takratnega osrednjega live acta Marka Požlepa. Omenjeni avtor se je naslanjal predvsem na svojo ilustrirano kuharsko knjigo Drunk Cook Book. Z vodno žago je razkosal kartonasto kravo, ki bi živa morda pristala v alkoholni goveji juhi. Kot šala za ilustracijo, da ilustracija nima meja.

Slednje je oblikovalo atmosfero in razgibalo časovno-prostosko realnost, ki bi sicer nekoliko suhoparno izzvenela predvsem na na kartonu in papirju. Če se ilustracija namreč osvobodi svojega prvotnega medija, še ne pomeni, da ni podvržena okvirom razstavnega središča, ki bi jih lahko maksimalno izkoristila. Neodvisna ilustracija je za svojo vizualizacijo našla svoj prostor prezentiranja znotraj Kina Šiška, vseeno pa se imenovanemu ambientu prilagaja bolj z ozirom na središče, ki avtorjem ponuja stalen pretok idej.

Prav tu se je udeležencem letošnjega bienala v slogu artist talks ponudila tudi priložnost za besedo. Vsak izmed sodelujočih umetnikov je namreč dobil tudi svojih petnajst minut, ko je pred mikrofonom pojasnil svoj pogled na sodobno ilustracijo. Izoblikovalo se je nekakšno omrežje neodvisne kreativnosti, ki ilustracije ne želi zamejevati. Zato se toliko bolj, kot kaj ilustracija je, sprašujemo kaj sodobna ilustracija ni. To pa nikakor ne sme ovirati dosedanje kreativnosti.

Ilustracijo ilustracije je spisala Katarina Stopar.


Komentarji
komentiraj >>