THE ASCENT OF EVEREST, 20. 10. 2011; Channel 0- Metelkova mesto, Ljubljana

* Pa smo ga dočakali, prvi letošnji sneg. To je bil stavek, ki smo ga včeraj verjetno vsaj nekajkrat slišali. Ja, problem je to, da se leto ne začne septembra ali oktobra, ampak prvega januarja. Od takrat pa je bilo treba kar nekajkrat kidati sneg. No, lahko pa rečemo, da je nova koncertna sezona v polnem zagonu. Neverjetno je dejstvo, da se je v Ljubljani zgodilo skoraj deset koncertov na isti dan. Samo na Metelkovi so bili štirje. Možnosti, da se to zgodi, je malo, prav tako kot tale nepričakovani sneg. Slabo vreme je bilo razlog, da so bili ti koncerti po vsej verjetnosti obsojeni na propad. Finančni, seveda.

V Channel Zero se je zgodil zanimiv koncert ameriške zasedbe The Ascent of Everest. Sedemčlanska zasedba prihaja iz Nashvilla in je na sceni od leta 2005. Nastali so prav takrat, ko je postrock začel postajati pravi trend in so se med zvezde povzdignili bendi, kot so Explosions in the sky in Mono. Na Švedskem se je ta trend še posebej prijel in rodil odlične bende, kot so P.G. Lost, September Malevolence in Jeniferever. Tako hitro, kot se je ta žanr povzpel, se je tudi pozabil. Danes ni več toliko bendov, ki bi koncertirali naokoli, in razen večjih bendov so vsi aktivni bendi tistega obdobja odšli v pozabo.

Možno je, da so tudi zato The Ascent of Everest spremenili oziroma nadgradili svoj stil, ki je bil na prvih izdajah zgolj tipičen postrock. Prva izdaja je izšla leta 2006, naslovili pa so jo "How Lonely Sits the City". Dve leti kasneje so si delili ploščo z bendom We All Inherit the Moon, lani pa so izdal drugo celovečerno ploščo „From this Vantage".

Koncert se je začel s skoraj uro in pol zamude. Res je, da se na Metelkovi rado zamuja in lahko jim ne očitamo prvih 45 minut, tega pa ne moremo narediti za naslednjih 45. Verjetno je tudi organizator upal, da se bo prikazalo kaj več ljudi, kar se seveda ni zgodilo. Končno se je koncert začel. Bend je spremljal nekakšen ambientalni sample, ob njem pa se je bend počasi pripravljal na odru in začenjal igrati. Ko pa se je ambientalni sample končal, je iz računalnika prišel zelo glasen zvok, ki je zmedel bend in tonca. Tako se je že po slabi minuti koncert prekinil zaradi tehnične težave. Naslednjih pet minut se je čakalo, da so to skušali popraviti, ampak neuspešno. Zatem je koncert zares začel. Ušesu prijazne melodije kitar in godal je spremljalo nežno bobnanje. Vse skupaj se je stopnjevalo in postajalo vedno bolj glasno in udarno. Kmalu se je pojavila še ena tehnična težava, saj je bila klaviatura preveč naglas, in to je nekako ubilo „feeling," ki ga je bend ustvaril. Tehniku verjetno ni bilo lahko ozvočiti sedemčlanskega glasbenega kolektiva in to je bilo opazno pri bolj kompleksnih delih, kjer je vse skupaj zvenelo zelo kaotično. Skozi koncert pa se je zvočna slika le izboljšala.

The Ascent of Everest imajo v bendu violončelo in violino, ki zelo popestrita glasbo, ki jo izvajajo. V večini komadov sta prav ta inštrumenta v ospredju in kitare jima dajejo le enostavno podlago. Američani se poslužujejo tudi vokala, ki pa ni tako vsakdanji pri postrock bendih - v njihovem primeru je bil skorajda odveč. Pevec kitarist je imej dokaj moteč vokal, saj je bilo videti, kot da se pači, in linije, ki jih je zbiral, so bile nekako čudne oziroma izven konteksta. Vseeno pa je imel nekaj svojih momentov, ki so se zelo skladali z glasbo. Poleg njega sta se oglasili tudi punci, ki sta igrali na godala. Njihova vloga je bila minimalna, ampak bi lahko bila večja, saj sta obe dobro peli in njun vokal je izjemno prijal glasbeni kompoziciji.

Žanrsko so poleg tipičnega postrocka na momente zaplavali v hitrejše ritme, ki so kot celota spominjali na folk bende. Prav v takšnih momentih so njihove kompozicije delovale kaotično in nejasno. Bilo je tudi nekaj trenutkov, ko so The Ascent of Everest uporabili kakšne bolj eksperimentalne prijeme izven prej omenjenih žanrov, ki pa niso bili kaj preveč prepričljivi. V osnovi pa je bilo vse bazirano na stopnjevanju in prelomih med mirnimi deli in bolj težkimi, udarnimi deli. Nekateri momenti so bili prav epični in godala so dajala nekakšen apokaliptični pridih. Takšni momenti so bili sigurno vrhunec njihovega nastopa in najboljši del koncerta. Malo manj privlačni so bili kaotični deli in trenutki z neposrečenim vokalom.
Kakor koli že, so The Ascent of Everest v intimnem vzdušju odigrali soliden koncert. Dovolj zanimiv, da jih je bilo vredno videti. Žal pa je bil obisk slab, koncertna ponudba v Ljubljani pa preveč nasičena, ampak to je debata zase. Poleg vsega pa je bilo še neprijazno vreme, ki je marsikaterega posameznika prepričalo, da raje ostane doma.

Navkljub slabemu vremenu je na koncert odšel Luka Bevk.