Y, CANYON OBSERVER, MOTHERMOUND, 20, 10. 2011; Klub Gromka- Metelkova mesto, Ljubljana

* Se spomnite dne, ko ste pred svojim priljubljenim žanrom zaslišali predpono "post"? Uskladiščite in negujte ta dan, nekoč bo predmet legende, ki jo boste govorili otrokom. Post-karkoli je strašno zagonetna reč, težko si jo je dobro predstavljati in jo v dobi, kako ironično, post-modernizma smiselno ovrednotiti. Dogodek, ki je pretekli četrtek zvečer skušal zaobjeti nekaj vidikov post-marsičesa, se je zgodil pod imenom Transcendental Brainfukk. Preseganje tozemeljskega ni nekaj, česar bi se človek loteval kar povprek, takole po kosilu. Stvar je bila torej hrabro zastavljena. Na vprašanje preteče transcendence je bilo spočetka še težko odgovarjati, vsekakor pa je šlo za večer, ki je spontano prisilil k sprejemanju drugačnosti in nasploh odprtim, žanrsko neobremenjenim mislim. Trije nastopajoči bendi so imeli nekaj muzikalnih stičišč, konceptualno pa temeljijo na precej različnih glasbenih izročilih.

Na nek način je bil četrtkov večer časovno potovanje. Mothermound so nastopili prvi in zanje se zdi, da so se iz časa iztaknili tam nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in se nikoli niso mogli otresti megalomanskosti takratnega prevladujočega glasbenega izražanja. Opisi benda so sicer opletali z žanrsko oznako doom'n'roll, katerega pa je bilo v nastopu izjemno težko zaslediti. Veliko bolj je izstopala poljudna thrasherska zasnova, na kateri ta tričlanska zasedba gradi nekatera odstopanja in ekskurzije v sorodne žanre. Metallica je bila nehote prva beseda, ki je padla na pamet, malo kasneje je pred ušesi trznila še podoba Alice in Chains. Na odru je prednjačil pevec in kitarist, ki ima povsem solidne vokalne sposobnosti. Pravzaprav so tako solidne, da bi jih mirno lahko uporabljal predvsem za petje in ne še obširne razlage med skladbami. Stik s publiko oziroma količina le-tega je vsekakor tudi stvar okusa, a glasba je povsem brez slabih občutkov lahko in mora biti postavljena na prvo mesto. Pevčevo govoričenje jo je žal nekoliko zasenčilo. Sicer so Mothermound enega svojih prvih nastopov v novo postavljeni zasedbi opravili prepričljivo, niso pa se ravno premaknili iz svoje cone ugodja.

Iz precej ortodoksno metalskih osemdesetih, kjer smo se pomudili z Mothermound, pa sta se večer in njegova časovnica prevesila proti poznim devetdesetim. Tam nekje je vzklila mistična oznaka post-metal, ki predvsem zadnjih nekaj let bolj ali manj upravičeno spremlja celo četo bendov. Kot trenutni prvaki te zvrsti pri nas so se na intimnem Gromkinem odru zvrstili The Canyon Observer, ki so prav na dan nastopa izdali tudi svojo prvo malo ploščo z naslovom The Current of Her Ocean Brings Me To My Knees. Nastopili so najprej agresivno in se nato sporadično dotikali namišljenih sanjskih pokrajin. Skladbe je vodila distorzirana in temačna bas linija, kitarista pa sta jo nadgrajevala z atmosferično melodiko, ki si je mestoma dovolila postati tudi nekoliko bolj sludgersko razuzdana. To zvočno podobo, ki bi samostojno še vedno bila pretežno kontrolirana, pa je ves čas trgal markantni vokalist. Teatralno se je na odru in pod njim pojavil bos - tudi razbito steklo na tleh njegove vneme ni ustavilo. Njegov kričeči in odmevajoči glas pri izvedbi skladb ne deluje v svoji klasični vlogi, temveč veliko bolj v vlogi nekakšnega dodatnega instrumenta. Iz epske in negotove poti po opustošenih krajinah se tu in tam trpeče oglasi iz temačne jame in kliče po rešitvi kot kako pozabljeno in zanemarjeno mitološko bitje. Kontrast med nastopaštvom pevca in siceršnjo zamaknjenostjo glasbenega izraza, v katerem se orientira zasedba, je prav posrečen. Prevladujoča značilnost post-metala je po definiciji ta, da uporablja rock instrumente in mašinerijo za proizvajanje netipično rockerskih zvočnih krajin. Nekaj več kot polurni nastop The Canyon Observer je bil kljub temu čisto pravi rokenrol, le da ne na stari, iztrošeni način, temveč v formi rahločutne igre med izraznostjo in sanjavostjo.

Še eno stopnjo naprej pa so nas za finale na vremensko muhast četrtek popeljali radgonski Y. Zasedba, ki v različnih sestavah obstaja od leta 2004, je letos v dokončno osveženi obliki že potovala po slovenskih klubih in požela precej odobravanja s strani občinstva. Y so na nastop prispeli s povsem svežim prvim dolgometražnim albumom Blessing Alarm, ki bo luč sveta uradno zagledal 12. novembra. Njihovo studijsko ustvarjanje je tehnično dovršeno in matematično preračunljivo, kar pa v veliki meri velja tudi za nastope v živo. V smislu odrske prezence in vzdušja so popolni antipod predhodnikom The Canyon Observer. Nepretenciozni trio oddaja trdno zasidrano vibracijo tega, da gre v prvi vrsti za glasbo. Kljub temu, da gre za najbolj temeljno sestavo rock benda v maniri bobni-bas-kitara, je končni zvok presenetljiv napad na čutila, poleg tega pa v zadrego postavi vsakogar, ki bi se rad zamaknjeno zibal sem in tja v repetitivnem ritmu. Kronološko in ideološko se z Y torej zares znajdemo v sodobnem, post-modernističnem času. Avtor je popolnoma postavljen v ozadje, umetnina, torej v konkretnem primeru glasba, pa v prvi plan. Struktura je na videz razdrobljena, kljub temu pa se ruši in vzpostavlja po skrbno domišljeni notranji logiki. Zvok, ki se močno opira na prepričljivo in trdno ritem sekcijo, je prepreden z delno melodičnimi kitarskimi ekscesi. Naključij ni in jasno je, da je muziciranje postavljeno na absolutni prestol, ko basist, oblečen v trenirko, na odru deluje povsem suvereno in naravno. Delovanje članov benda je namreč pomembno le skozi prizmo tega, kar lahko doprinesejo k celoviti zvočni sliki, sicer pa so njihovi ostali atributi zanemarjeni. Y so kot taki na četrtkovem sestavili inovativno in kompleksno zvočno podobo, ki vznemirja, zbuja in daje misliti kljub temu, da se popolnoma izogne liriki in kakršnikoli vokalni ekstravaganci. Koncertni večer treh zasedb se je tako elegantno iztekel v svoj logični zaključek, človek pa se ob tem tiho pričakujoče vpraša: »Kaj neki še pride?«

Na koncertu se je zibala in zmerno lomila vrat Nina Hlebec.