JOHN ABERCROMBIE QUARTET, 22. 10. 2011, Krmin, Italija
* V soboto smo še enkrat obiskali letošnji festival »Jazz & wine of peace« v Krminu in prisluhnili kvartetu enega bolj znanih sodobnih jazz kitaristov, Johna Abercrombieja. Kot se za možakarja njegovega kova spodobi, ima ob sebi same mojstre: Marca Johnsona je na kontrabasu sicer zamenjal mlajši Thomas Morgan, že več kot deset let pa v tem kvartetu delujeta bobnar Joey Baron in violinist Mark Feldman. V nepregledni mreži povezav na newyorški jazzovski sceni lahko slednji dvojec med drugim skupaj zasledimo v eni od različic Zornove Masade, to je Bar Kokhba Sextet. Kljub nominalni in tudi izkustveno potrjeni odličnosti naštetih glasbenikov pa sobotni koncert na avtorja tele recenzije ni naredil preglobokega vtisa.
Abercrombie je kot ponavadi igral brezhibno in neobremenjeno, kot da so njegovi gibi podzavestni in kakšne posebne koordinacije sploh ne potrebujejo. Njegova kitara je v značilnih drobno prepletenih frazah zvenela rahlo zamolklo in hkrati prostrano, kot megla nad ravnico ali kaj podobno romantičnega. V prijetnem sozvočju se je z njo poigravala malce bolj nabrušena violina, nekam mlahav pa je bil kontrabas v podlagi. Z izjemo nekaterih segmentov, kjer mu je bila namenjena bolj sprednja vloga, so bili njegovi toni v pogosto disharmoničnem zvenu zasedbe dokaj neprepoznavni, skoraj kot da so naključni. Pri bobnih je bila težava nasprotna: vsak malce polnejši vložek, še posebej s činelami, je dodobra sploščil komorno izraznost strunarjev v bendu. Iz bogate palete Baronovega bobnanja se je tako s celotno zvočno sliko še najbolje zlilo njegovo igranje s prsti.
Čeprav je pozorno spremljanje detajlov poslušalcu ponudilo kar nekaj sladkorčkov, je celosten zven zasedbe v primerjavi z zapisi na njenih albumih deloval precej neizrazito in medlo, še posebej v kompozicijah brez neke izstopajoče in ponavljajoče fraze ali ritmične osnove. Takšen je bil že uvodni Line up, komad z zadnjega albuma kvarteta in hkrati njegovega prvega albuma z Morganom na basu. Začetek je bil diskreten, kot bi se bend šele uglaševal, nato pa se je skladba kar utopila v Baronovih ekspresivnih ne-ritmih.
Z albuma z naslovom Wait till you see her je nato sledil še Anniversary waltz, ki je jasneje strukturiran in je zato navkljub nepopolni zvočni sliki učinkoval izraziteje. Komad se je začel z enakomernimi udarci kontrabasa in metličastimi bobni. Na kitari se je iz izhodiščnega menjavanja dveh razmeroma temačnih akordov kmalu izvila svetlejša melodija, ki se ji je pridruževala in spet umikala violina. Čeprav je njen zvok malce bolj rezek, ga Feldman vsakič vpelje s prefinjeno dinamiko, nekako sorodno Abercrombiejevi.
Koncert je zmerni vrhunec dosegel v naslednji skladbi Dansir z malce starejšega albuma Class trip. Tudi tu sta se Abercrombie in Feldman združevala v glavni melodiji in spet razhajala v vmesnih vijugastih pasažah. Baron je svoje prstno bobnanje z izjemnim občutkom harmonično razširil s pritiskanjem na membrane in proti koncu nadgradil v silovit ritem.
Sledil je še en prijeten valček, nato pa je bila že na vrsti zaključna kompozicija, ki jo je otvoril Baron z bobnarsko solažo. Po vključitvi preostalih je nastopilo nekaj tehničnih težav, te so sicer v urejeni krminski kulturni dvorani vse prej kot tipične. V desnem zvočniku je nekaj prasketalo in počilo, čemur je sledilo nekaj taktov skoraj boleče glasne kitare. Čeprav je šlo za očitno napako, kar je s čudnim pogledom in skomigom oznanil tudi Abercrombie, smo lahko prav tu malce pofantazirali, kako bi bilo, če bi bila zvočna slika intenzivnejša in kitara bolj v ospredju.
Po dobri uri koncerta in petih odigranih skladbah smo bili, podobno kot v četrtek, v dodatku deležni le ene krajše kompozicije. V njej je malce močneje zasijal Morgan, ki je ob nežni spremljavi kitare svojo izvrstno solažo spletel iz najvišjih, a še vedno mehkih in toplih tonov svojega kontrabasa. Publika, ki je imela že v začetku koncerta nekaj težav s prepoznavanjem koncev skladb, je tudi tu sklepala prehitro. Zdelo se je, da to glasbenike na odru že počasi zabava in so zato zaključne takte nalašč še malce razvlekli.
Vzdušje je bilo torej sproščeno, kar je v vmesnih komentarjih jasno izražal tudi Abercrombie. Tako je svoje uglaševanje pospremil z blebetanjem v simpatični ameriški italijanščini, v predstavitvi benda pa je mimogrede naštel še Milesa Davisa na trobenti, Sonnyja Rollinsa na saksofonu in Theloniousa Monka na klavirju. Ti naj bi bili v nekem transcendentalnem smislu pač vedno zraven. Žal se je tokrat zdelo, da se kljub dobrim namenom čarovnija ni zgodila in v precej linearnem koncertu legendarnih duhov ni bilo kaj dosti čutiti.
Na udobnem sedišču je ob kvartetu Johna Abercrombieja ušesa napenjal Peter Cimprič.
Komentarji
komentiraj >>