Torek, 25. 10. 2011
juREm
* Kot kaže, je po vzoru številnih velikih neodvisnih založb tudi angleška Warp začela graditi svojo bazo obetajočih dubstep umetnikov, s katerimi bo oplemenitila svoj zvokovni spekter. Rustie je eden prvih iz povsem avtohtone podzemne otoške scene, ki je pri založbi Warp objavil ploščo, za katero pa z nekaj obžalovanja ugotavljam, da se je zelo trudila približati Warp idealu, ki ga imamo verjetno vsi v glavi in ušesih.
Od pocestnih zvokov originalne dubstep produkcije, ki smo jo poslušali pred kakšnimi petimi leti, je ostalo kaj malo, Rustie pa se je odločil za zelo spoliran zvok, ki je prej progresiven kot karkoli drugega. In to v njegovem primeru sploh ne more biti dobro. Predvsem pa se je odtujil od korenin in se naselil v ušesih izobraženega, razgledanega in nadvse sodobnega uporabnika inteligentne plesne elektronike. Kar pa je ogromna škoda, saj so glasbene zvrsti s takšno publiko, v katero se brez sramu prišteva tudi recenzent te plošče, vedno izgubile svoj avtentični zven in svoje rodno okolje. Seveda pa so po drugi strani pridobile na prepoznavnosti, medijski podobi in razširjenosti po svetovni klubski in festivalski sceni. Za Rustija je to seveda odlično in tudi “inteligentni elektroniki”, pisano v navednicah, bodo imeli ob plošči Glass Swords neskončno glasbenih užitkov, pohvalili bodo lahko svežost in inovativnost albuma, ki tako očitno odstopa od povprečja dubstep produkcije. Vse to je res, ampak moji pomisleki o pravem namenu tega albuma še vedno ostajajo.
Razmišljanje o zvočnem smislu plošče Glass Swords me je peljalo predvsem v smeri nekoliko nostalgičnega in izredno konzervativnega razmišljanja, zakaj Rustie ne čuti več potrebe po dokazovanju svojega dubstep obrtništva v kovanju temačnih, zakajenih ritmov in polaganju tektonskih bas linij, ki tresejo londonsko in ostala angleška klubska podzemlja. Razumem naveličanost nad formo in željo po raziskovanju novih teritorijev, ampak zakaj ji ne bi ostali zvesti in jo izpilili do konca. Naj za primer navedem techno glasbo: ta je od samega začetka v osnovi ista, zvokovni skelet žanra ostaja, ustvarjalci raziskujejo predvsem majhne detajle in pilijo svojo avtorsko formo. Kar pa najbolj preseneča, je to, da se techna zelo težko naveličamo, kot se verjetno zelo težko naveličamo dobrega dubstepa, saj na nas deluje na povsem iracionalni, verjetno celo na čisto telesni ravni.
Rustie pa po drugi strani že igra na noto bolj sofisticiranega glasbenega izraza, gre na abstrakcijo, na dokaj baročne synthesizerske manevre in podobne fazone, ki imajo po mojem mnenju zelo omejen rok trajanja. V kratkih besedah, Rustie je postal preveč “baročen”, preveč racionalen in pa predvsem narejen preveč po meri založbe Warp. Enim se bo to sicer zdelo dobro, drugim spet ne. A vendarle moramo Rustiju priznati, da je njegova plošča sicer ekstremno “glossy” in spolirana, v osnovi pa zelo dobro narejena. Beati so premišljeni, tranzicije na mestu, tudi dramaturgija plošče štima. A pomislek vseeno ostaja … ko bi le bila običajna dubstep plošča in ne neke vrste progresivni konceptualni izdelek, ki je pokopal preštevilne glasbene žanre, z bobnom in basom na čelu. Dokler obstajajo zbirke močnih singlov, je vse v redu, ko pa dobimo albume s konceptom, se sistem začne rušiti. No, saj mogoče pa je ravno to poanta Rustijeve plošče in sem vse skupaj le popolnoma narobe dojel in je tale zapis le skrajno subjektiven in konzervativen.
pripravil Jure Matičič
Komentarji
komentiraj >>