Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
STALNA ČLANICA VARNEGA SVETA KIMAJOČIH (1447 bralcev)
Torek, 25. 10. 2011
Nejc M.



Predvolilnemu brbotanju in osvoboditvi Libije je v zadnjih dneh medijski čas in prostor jemal maratonski boj med Slovenijo in Azerbajdžanom za konec leta izpraznjeno mesto nestalne članice Varnostnega sveta Združenih narodov v okviru vzhodnoevropske skupine. Diplomatsko-lobistična tekma, ki je zaradi bizarnega glasovalnega ustroja Združenih narodov spominjala na najbolj napete košarkarske izločevalne boje z nešteto podaljški, se je po dveh glasovalnih dneh in kar 16 krogih končala z odstopom Slovenije, ki je bila ob visokem zaostanku tekmecu primorana priznati poraz. Azerbajdžanu je pripadlo mesto v Varnostnem svetu, slovenski diplomaciji pa bi bolj kot objokovanje izgubljenega v tem trenutku del premislek, kaj sodelovanje v takšni tekmi sploh prinaša.

Vložek Slovenije je bil velik. Poleg aktualnega mandata naj bi kandidaturi za nestalno članico Varnostnega sveta namenili celo zadnje desetletje, zato močna čustvena vpetost glavnih akterjev projekta ni presenetljiva. Zunanji minister v odhodu Samuel Žbogar, ki si je slovensko članstvo v Varnostnem svetu zadal za prioriteto svojega mandata, je še pred začetkom glasovanja pretirano optimistično napovedoval slovensko zmago v boju z Madžarsko, ki je izpadla že po prvem glasovalnem krogu, in Azerbajdžanom, nato pa ob nepričakovanem dvigovanju rok v azerbajdžansko korist povsem razrahljal diplomatsko retoriko spodobnosti ter preko domačih medijev in socialnih omrežij cinično komentiral glasovalne akrobacije v New Yorku. Tekmeca je ob tem nervozno obtoževal negativne kampanje.

Žbogar se je tako povsem odpovedal lastnim načelom, da bo Slovenija svojo izvolitev gradila na poudarjanju lastnih prednosti in ne negativni kampanji kot Azerbajdžan. Z nenehnim kazanjem prsta na nekdanjo sovjetsko republiko v zaključni fazi glasovanja, češ da se ukvarja predvsem z negativnimi aspekti morebitne slovenske izvolitve, je pravzaprav povsem prevzel tekmečevo taktiko, ki jo je z vsakim glasovalnim krogom le še intenziviral. Ministrovo opozarjanje in razbijanje azerbajdžanskih argumentov, da bi bila Slovenija z izvolitvijo že peta članica Varnostnega sveta iz Evropske unije in da bi bila po Bosni in Hercegovini že druga nestalna članica z območja nekdanje Jugoslavije namesto poudarjanja lastnih prednosti, je Sloveniji prej škodovalo kot koristilo. In, mimogrede, če se izločimo iz državotvornega diskurza, so navedeni argumenti Azerbajdžana v smislu pravičnejše globalne porazdelitve odločanja v Varnostnem svetu, ki je s petimi stalnimi članicami s pravico veta že tako hegemoniziran, povsem na mestu.

Vrh slovenske diplomacije v odhodu, ki je v projekt slovenske izvolitve v Varnostni svet Združenih narodov vložil ogromno časa in še več propagandnega denarja, je po neizvolitvi seveda razočaran, toda kaj zares Slovenija s tem izgublja, ne zna povedati. Kot tudi ob najavi kandidature in med samo kampanjo ni znala povedati, kaj bi s Slovenija z izvolitvijo pridobila. Abstraktnost pojmov, kot so “višja samozavest slovenske zunanje politike” in “večja prepoznavnost specifik slovenske diplomacije”, ki naj bi jih prinesla izvolitev, so povsem prekrili umanjkanje konkretnih prednosti, kot recimo izpostavlja nekdanji diplomat Anton Bebler.

Ne nazadnje, Slovenija je v letih 1998 in 1999 že bila nestalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov, pa bi le s težavo našli oprijemljive dosežke takratnega druženja s 15-člansko elito 193-članske Organizacije Združenih narodov. Nimamo občutka, da bi se takrat samozavest slovenske diplomacije kaj bistveno okrepila, da bi zaradi tega, denimo, lažje reševala spore s sosedami, prav tako 12 let po tem tudi specifike slovenske zunanje politike niso širše svetovno prepoznavne, da konkretnejših uspehov in dosežkov niti ne poskušamo iskati.

Pri potegovanju za mesto nestalne članice Varnostnega sveta Združenih narodov gre preprosto za nadaljevanje kimajoče zunanje politike Slovenije. Za diplomacijo “biti zraven”, pa čeprav točno ne veš, kaj tam pravzaprav počneš. Gre za pomanjkanje samozavesti diplomacije, kar potrjujejo tudi Žbogarjeve besede o dvignjeni ravni le-te v primeru članstva v Varnostnem svetu, ki je zmožna delovati le, če se postavi ob bok velikim, ki se počuti zares suvereno le kot izvrševalka odločitev velikih in ki v končni fazi vseskozi deluje proti lastni samobitnosti.

Da je slovenska neizvolitev v Varnostni svet pravi trenutek za premislek o slovenski zunanji politiki, v času predvolilnih spotikanj ugotavlja tudi prvi opozicionar Janez Janša. Ob tem pa pozablja, da je za streznitev in realen pogled na težo slovenske zunanje politike, ki si ju želi, sam z večnim zunanjim ministrom z na zahodnih parketih dodobra oguljenimi koleni Dimitrijem Ruplom v prvih diplomatskih vrstah za vse prej kot primeren. Saj je, če ga parafraziramo iz zadnjega trka s predsednikom Danilom Türkom ob razpustu parlamenta, del problema in ne rešitve.

Komentar je pripravil Nejc Marcen.



Komentarji
komentiraj >>

Re: STALNA ČLANICA VARNEGA SVETA KIMAJOČIH
midi [26/10/2011]

ne da pod ž podpiram da se denar vlaga v take kandidature v takih telesih, ampak ne vem no, navajanje argumentov v temle prispevku pa tud izpade na trhlih nogah. žbogar je ob najavi odstopa in tik prej povedal da je imel tekmec neg kampanjo in to avtor z nekimi dramatičnimi ubeseditvami označi za neg kampanjo. zakaj ni raj prispevk o tem, kako se vse skupi vodi kot v hladni vojni in napol obljublja odkupnine, ne pa navajat nekih tisočkrat recikliranih flanc o kimajoči politik, ki itak tudi ne vključujejo konkretni navedb, ampak pač temeljijo na stereotipnem začetnem mnenju. pih.
odgovori >>