Nedelja, 30. 10. 2011
Marko Karlovcec
* Angel je duo, ki ga sestavljata Dirk Dresselhaus in Ilpo Vaisanen. Slednjega poznamo tudi iz renomiranih post-techno-dub-noise eksperimentatorjev Pan Sonic, prvega pa iz zasedbe SchneiderTM. Po lastnih besedah naj bi v tem projektu raziskovala predvsem nekakšno brezčasno in svobodno improvizirano zvočenje. In tako je v veliki meri tudi slišati. Ploščo »26000« pa po mojem mnenju odločno zaznamujeta tudi dva izmed gostov, ki se pojavijo. Prva je Hildur Gudnadottir, ki igra čelo in hallodrone [halodroun], kar je nekakšen hibriden čelo z vgrajenim feedback sistemom. Drugi pa je kitarist in tolkalec Oren Ambarchi, ki se uvršča med najbolj markantne izvajalce na področju drona, noisa in skrajne elektro-akustične improvizacije.
Plošča, ki v celoti uokvirja svojevrstno dojemanje časovnosti, se začne s skladbo »Before the Rush«. Brez uvodov ali olepšav takoj udarijo ostri in distorzirani digitalni zvočni signali, ki valovijo in butajo, medtem ko prostor med udarci polnita šum in odmev. Vsekakor gre za močno navito hrupanje, ki pa se zaenkrat artikulira predvsem prek dislociranih izbruhov in utripanj. Ti v najboljšem smislu spomnijo na razdrobljenost free-jazzovkega bobnanja, presajenega v tuje okolje. V omenjenih medprostorih pa se skriva pravo morje podrobnosti, ki kljub improvizirani naravi kaže na dolgo in predano grajenje te glasbe. Slišimo lahko kreativno uporabo skorajda dubovskih odmevov, večplastne rezultate motenj statičnega polja ter subtilno vtrte terenske posnetke za katere je poskrbel BJ Nilsen. V noisersko prekopicevanje prve skladbe poseže tudi čelo Hildur Gudnadottir, ki dogajanje nonšalantno vendar odločno spelje v umazane modalno-dronerske vode. Godalna zvočna barva tukaj nastopi več kot le dodaten odtenek, saj s svojim razpuščenim, proto-melodičnim igranjem zvočni gmoti prida nove zaznavne možnosti. Sledi glissandov in razvlečenih fraziranj, ki se kmalu potopijo v kolektivno brnenje, bežno spomnijo na opojno tvarino razpadlih folk psihadelikov Pelt na plošči »Ayahuasca« [ajauaska]. Tamkajšnje konstantno prehajanje med ekspresivnimi gestami in skupinskim dronanjem je pravzaprav precej sorodno pristopu Angel, kajpak s povsem drugačnimi orodji. Na splošno se celoten flow glasbe odvija sublimno in neujemljivo. Pozornost sicer vedno znova pritegnejo ostri rezi in razkošni zvočni razcveti, a še vedno gre za nekakšno prepoznavanje podrobnosti v polsnu, ki ga vodi neoprijemljiv podtalni tok.
Iz opisanega zvočnega podobja nekako izstopata dve, pogojno rečeno, tolkalni skladbi, ki predstavljata morda celo najmočnejše trenutke celotne plošče. Neznan nabor tolkal, raznih ropotulj in potuhnjenega elektronskega pokanja se nam na skrivnosten način odstre v maniri terenskega posnetka, ki pa to ni. Težko je pravzaprav povedati, zakaj sta ti skladbi tako fascinantni. Kaj ju ločuje od povprečnega »free« tolkalskega eksperimenta? Morda je posebnost v tem, da je pod prsti Orena Ambarchija, ki je odgovorni tolkalec, slišati poznavanje in obvladovanje nekaterih tolkalskih dinamik različnih glasbenih tradicij. Hkrati pa ne gre za prepoznavanje ritmičnih vzorcev kot takih, temveč za zanimivejši del – zvočni vtis in pristop h gnetenju zvočne materije, ki lahko nato postane nekaj povsem drugega. Na trenutke zveni, kot bi destiliral srž tistih trenutkov, ko v južno-indijski karnatski glasbi boben tavil povsem podivja, in jih podaljšal v neskončnost. Vse to se lepo staplja z estetiko teh dveh tolkalnih ekskurzov, ki s seboj prinašajo tudi drugačno kvaliteto zvoka in prostora od ostalih na plošči. Morda so ravno ti deli nastajali v Vaisanenovi gozdni kolibi na Finskem, kjer se je, kot lahko razberemo iz promocijskega teksta, odvijal del snemanj.
Na splošno je značilnost celotne plošče konstantno prehajanje med različnim sloji časovne in prostorske zaznave. Vir časovnih pregibanj gre gotovo iskati predvsem v igranju samem, ki je tenkočutno naravnano na vzbujanje kopice psihoakustičnih iluzij. Večplastnost prostorskega vtisa pa je vsaj delno rezultat uporabe skrajno raznolikih zvočnih virov, med katerimi so elektronsko generirani zvoki, akustična glasbila in predmeti, terenski posnetki, efekti itd. Na vzpostavljene zvočne krajine tako ves čas curljajo signali in dražljaji zastrtih izvorov, kar na slikovit način ubesedi naslov tretje skladbe – »Dark Matter Leak«.
Album zaključi dvajsetminutna skladba »Paradigm Shift«, v kateri je še posebej izpostavljena Ambarchijeva kombinacija kitare in analogne sinteze tonov. Masiven in hipnotičen drone počasi pridobiva na harsh-noiserskih odtenkih, dokler ne razvodeni v nejasen zaključek, v zraku pa pusti nekakšno težo in sled počasnega premikanja. Slednje naj bi bilo tudi del koncepta plošče, opisa obdobja zadnjih 26.000 let, ki je privedlo do nove situacije na planetu. Najbolj zanimivo pri tem pa je, v koliki meri je ta naravnanost pronicala v samo igranje, ki se zdi naperjeno v nečloveška trajanja. Hkrati pa jih servira v kompaktnem formatu, znotraj katerega pa se dogaja potencialno nešteto relativističnih časovno-prostorskih lomov. Osredotočenost na različne aspekte trajanja je tako migrirala v drugače precej sproščeno in zvočno razkošno igro ter ji tako omogočila odločen in globoko zemeljski potek planetarnih razsežnosti.
pripravil Marko Karlovčec
Komentarji
komentiraj >>