Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ZLATKO KAUČIČ & EVAN PARKER: Round About One O' Clock (Not Two, 2011) (ponovitev 5. 11. 2011 ob 00.30) (1177 bralcev)
Sobota, 29. 10. 2011
MarioB



* Festivali, še posebej jubilejni s kakim primerno bogatejšim programom, so idealne priložnosti za srečanja med glasbeniki, ki se sicer morda ne bi nikoli zgodila oziroma bi morali na kreativno izmenjavo med različnimi glasbeniki čakati dlje časa. Eno takih enkratnih srečanj se je pripetilo leta 2009 na jubilejnem, 50. ljubljanskem jazz festivalu. Takrat sta na sklepni dan festivala ob enih popoldne stopila na oder Kluba Cankarjevega doma dva velikana slovenskega in britanskega jazza, tolkalec Zlatko Kaučič in pihalec Evan Parker.

Že po koncertu smo si ljubitelji jazzovskih in improviziranih glasb bili edini, da je šlo za enega boljših nastopov takratnega obletniškega festivala, kar pa dobi dodaten pomen, če vemo, da so bili izvajalci za 50. ljubljanski jazz festival skrbno izbrani med tako rekoč samimi vrhunskimi imeni in smo posledično takrat slišali praktično same odlične nastope.

Takratno mnenje o koncertu Kaučiča in Parkerja sedaj lahko argumentiramo in z veseljem potrdimo, saj je butična poljska založba Not Two obelodanila posnetek s koncerta. Odličen, prostoren zvok, kakor ga je zabeležil snemalec Iztok Zupan, doda piko na i imenitni izkušnji podoživljanja špila, za katerega sedaj lahko dodamo, da je pri obeh muzičistih šlo za nastop, ki sodi v vrh vsega, kar smo od obeh doslej lahko slišali. Še posebej to ugotovitev lahko namenimo Parkerju, ki se je v zadnjih letih na slovenskih odrih pojavljal bolj poredko.

Album sta glasbenika posvetila pokojnemu angleškemu saksofonistu Mikeu Osborneu. Posvetilo razgrinja ne le kratko besedilo na lepo oblikovani cedejki, marveč tudi naslovi komadov, ki so, z izjemo zadnjega - dodatka oziroma bisa »Dear Mike!« - poimenovani po istem vzorcu: naslovi vseh preostalih komadov so namreč »Link To«, sledijo tri pike, ki pa jim nato sledijo posamične črke iz imena »Ozzie«, kakor so klicali Mika Osborna.

Osborne je bil med drugim, skupaj s Parkerjem, član legendarne zasedbe Brotherhood of Breath, ki je v času apartheida združevala britanske in takrat v Veliko Britanijo prispele južnoafriške glasbenike. In svojevrstno bratstvo je čutiti tudi v skupnem muziciranju Kaučiča in Parkerja, ki sta album nadvse lucidno naslovila »Round About One O'clock«. Naslov, ki kajpak meri na manj običajno uro koncerta, je seveda tudi aluzija na Monkov standard »Round About Midnight« in zabaven namig o tem, da je tudi ob uri kosila moč igrati in poslušati glasbo, ki ni le ozadje drugim opravilom.

Klub dejstvu, da je album posvečen spominu na preminulega glasbenika, iz glasbe ne veje kaka melanholija ali otožnost. Prav nasprotno, Kaučič in Parker slavita življenje in brstečo kreativnost; na albumu nas čaka kopica prebliskov, dinamičnih rešitev, sprotnih menjavanj toka glasbe, katere zgoščenost in odločnost izraza prevevata malone ves tok albuma. Parker poleg sunkovitih, vijugastih linij, ki jih naš tolkalec urno podpira in podčrtava z mnoštvom zvočil iz kompleta talnih bobnov, postreže s svojimi značilnimi krožnimi melodijami. Le-te so sestavljene iz repetitivnih obrazcev, ki ob vsakem novem zasuku pridobijo nov odtenek naboja. Slednjega še dodatno poudari Kaučič z odmevi gongov, s postanki ter razpršenimi melodičnimi ritmi.


Oba igrata odločno in z jasno vizijo, a hkrati nadvse blagohotno, dojemajoče do partnerja. Parker denimo velikokrat vodi skladbo, a se obenem podreja Kaučičevim presunljivim zamahom in premikom ter s saksofonom sledi spremenljivemu ritmičnemu vrvežu in se tokrat on pusti voditi. Album se, kljub temu, da je glasba nastajala med samim koncertom, prek sprotne interakcije in čuteče improvizacije odvija v premišljeni zvokovni logiki, od počasi razpirajoče se uvodne skladbe, ki jo slišite v ozadju, prek spretnega grajenja in opuščanja napetosti do enega viškov albuma z omenjenimi krožnimi skladbami, vse do spontanega utišanja in umirjanja. Zelo dinamičen in koncentriran potek glasbe ter domišljena dramaturgija nastopa sta le dve odliki tega albuma, ki je dokument uspešnega srečanja dveh zvočnih mislecev, katerih zmožnost sinergije in empatije je ustvarila navdihnjeno in navdihujočo glasbo, za katero je upati, da bo v svetal zgled podobnim projektom oziroma ustvarjalnim srečanjem.


pripravil Mario Batelić

 



Komentarji
komentiraj >>