Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
YUCK: Yuck (Fat Possum, 2011) (ponovitev 9. 11. 2011 ob 00.30) (884 bralcev)
Sreda, 2. 11. 2011
Recky



* V zadnjem desetletju se je v delu globalnega neodvisnega kitarskega rocka dogajal zanimiv paradoks. V mislih imam predvsem ameriški del generacije, ki je svoj glavni glasbeni »lajtmotiv« oziroma navdih našla predvsem v obdobju britanskega post-punka osemdesetih. Pri tem so bili izjemno uspešni The Strokes, Interpol, LCD Soundsystem, vsi iz New Yorka, zatem Black Rebel Motorcycle Club in še bi lahko naštevali. Velika Britanija jih je sprejela odprtih rok in ušes.

Nocojšnja zvočna degustacija, ki sledi čez nekaj minut, prinaša obraten primer. Skupina Yuck, ki predstavlja novo generacijo britanskih rockerjev, se po zvoku naslanja predvsem na zapuščino ameriškega podtalja druge polovice osemdesetih. Gre za izjemno plodno in kvalitetno obdobje ameriške veje post-HC/punka, ki je iniciiral kasnejši izbruh grungea. Očitno se je cikel obrnil, Yuck pa kot eni glasnikov nove generacije nakazujejo, kaj se bo v glasbi morebiti dogajalo v naslednjih letih.

Yuck so skupaj dobri dve leti, istoimenska plošča pa predstavlja njihov prvenec. So mladci v zgodnjih dvajsetih, katerih glavni avtorski dvojec, Max Bloom in Daniel Blumberg – oba kitara in vokal, prihajata iz Londona. Oba že imata izkušnjo z že razpadlo skupino Cajun Dance Party.

Drugi del zasedbe je bolj internacionalen. Basistka Mariko Doi je iz Hirošime, bobnar Jonny Rogoff pa je Američan iz New Jerseya. Povejmo še, da del ženskih vokalov prispeva Ilona Blumberg.

Prvenec Yuck je bil izdan februarja letos za ameriško založbo Fat Possum. Ti so na ta način še enkrat dokazali svojo glasbeno širino, saj je Fat Possum v temelju novo-bluesovska založba. In dober nos, saj so Yuck zelo potenten bend.

Pa pojdimo k plošči, poimenovani enostavno – Yuck. Že uvodna pesem Get Away nakazuje, kam pes taco moli, in sproža blago nostalgijo. Mehkemu »sonicyouthovskemu« kitarskemu uvodu iz obdobja Daydream Nation, ki se mu pridruži solo v maniri J Mascisa, sledi tišji basovski del in končno glasnejši distorzični izbruh, tako značilen za Pixies. Zvočno podobo zaokroža blago popačen vokal in vabljiv refren.

Drugi komad The Wall je na podobni poti, s tem, da je izostal tišji del in je bolj premočrten. Tretja, bolj umirjena pesem Shock Down zveni kot poklon bendu Teenage Fun Club, vsaj v njenem večjem delu, vrhunec pa predstavlja sklepni del taiste pesmi, ki bi ga zaradi glasnih slojev distorziranih kitar lahko pripisali kakšnim Smashing Pumpkins iz njihovega zgodnjega, najboljšega obdobja.

Sledi nabrita hrupno-tiha Holing Out in za njo pravi mali pol akustični biser Suicide Policeman, nekakšen mešanec Razbitih buč in Pavement. Pesem Georgia ponuja žensko-moški vokalni duet na popoidno yo-la-tengovsko ritmiko s konstantnim šumom distorzije. Yuck se ponovno umirijo s komadoma Suck in Stutter, oba sta baladi, ki s svojo strukturo, stopnjevanjem in harmonijami ponovno potegneta na Smashing Pumpkins. Do konca si sledijo še štiri, pretežno počasnejše pesmi, ploščo pa zaključijo s katarzičnim noisom v pesmi Rubber.

Nekdo, ki alternativno glasbo spremlja že daljše obdobje, bo lahko zaradi naštetih in nenaštetih referenc vihal nos nad tem mladim bendom in mu očital neoriginalnost. V neki meri je to res, vseeno pa je potrebno biti tudi pošten. Yuck so sposobni pisati dobre pesmi, ponuditi dobro izvedbo in to najbolj šteje. V kakšen zvočni okvir jih bodo obdali, pa je seveda stvar avtorjev.

In kot sem omenil že v uvodu, Yuck mogoče napovedujejo nov cikel v glasbi. Morebiti celo menjavo generacije. Odhajajoča se je v zadnjem desetletju navdihovala predvsem v britanskem new-waveu in post punku osemdesetih. Se bo prihajajoča generacija navdihovala v ameriškem post-HC/punku in alter rocku zgodnjih 90-tih?

pripravil Igor Pavkovič




Komentarji
komentiraj >>

Re: YUCK: Yuck (Fat Possum, 2011) (ponovitev 9. 11. 2011 ob 00.30)
gašper [03/11/2011]

...Se bo prihajajoča generacija navdihovala v ameriškem post-HC/punku in alter rocku zgodnjih 90-tih ? naj tvoja domneva meso postane :)
odgovori >>