Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MOSTIŠČAR: Sej bo (Al Kajla, 2011) (ponovitev 11.11.2011 ob 00.30) (1352 bralcev)
Petek, 4. 11. 2011
jizah



Nova generacija ljubljanskega rapa je po bizarnem snidenju z nekakšnim Dee Jay Time zvokom generičnega rapa, odhodom raperjev v otročje zagovedane zvoke petorazrednega housa in danca ter pojavom nebodigatreba neizraznega „čefurskega" rapa vendarle izvrgla predstavnika, ki je na sceni dejansko prisoten že dalj časa.

Mostiščar, raper nekoč znan pod imenom MCCM, je tipični predstavnik ljubljanske prostostilne scene in eden bolj potentnih fristajlerjev nove generacije. Njegov prvenec „Sej bo" za razliko od mnogih ljubljanskih izdaj ni nastal iz niča in čez noč, temveč je prerez mostiščarjevega dela zadnjih let. Presenetljivo je predvsem to, da je „Sej bo" za razliko od pričakovanih zabavnih tematik, znanih z njegovih freestylov, precej prvooseben, družbeno in socialno odgovoren ter zaveden album.

Osnovni koncept gradi na liku Mostiščarja, ki je v njegovem primeru mešanica med prebivalcem Most in starodavnim ljubljanskim mostiščarjem. V nekaterih aspektih tako konfuzno menjuje lik starodavnega Ljubljančana, ki potuje skozi čas, z vsakdanjikom mladega, nostalgično pogledujočega Moščana, soočenega z vsakdanjimi problemi mladega, ne najbolj zadovoljnega državljana.

Vase zazrt prvenec srka trenutno stanje duha družbe in propad socialnega ter vrednostnega sistema države, a uspe obdržati dovolj pozitivne, zabavne, poslušalcu nevsiljujoče konotacije. Kot prednost gre izpostaviti dejstvo, da fant v nobenem primeru ne moralizira, niti nima tenzije, da bi modroval in druge učil, kako naj živijo in kaj naj počno, kar si privošči vse preveč domačih raperjev. Mostiščar deluje skromno, v prvi vrsti ga ne zanima prodaja njegova dela, temveč vsebina, z nogama ostaja trdno na tleh, zavedajoč se, da ne gre za album z masovno privlačnostjo ali komercialno estetiko, temveč za klasično prvoosebno interno rapersko ploščo.

Tematsko se bolj kot ne sproščeno, zabavno in simpatično vrti okrog zavednih socialnih not, kar ga pelje v veliko manj prisiljeno zabaven stil, kakršnega smo poznali z njegovih suverenih fristajlerskih eskapad. Nostalgično se ozira na prazne ulice in igrišča, ki jih primerja z lastno najstniško mladostjo, razmišlja o vsesplošni krizi, o delovnih mestih, o tem, da je uspeh postal pogodba za nedoločen čas, o rednih srečanjih z alkoholnimi substancami, o „bejbah", o razmerjih med delavci in njihovimi nadrejenimi, o socialnih problemih, o sreči in upanju, o lani preminulem očetu ter marsičem drugem. V mnogih kompozicijah najdemo angažiran, družbeno zaveden, subtilen angažma, seveda pa ne umanjka niti klasičen raperski predstavitveni komad. Presenetljivo malo je t. i. battlerskih kompozicij, saj se z drugimi raperji sploh ne ukvarja, strelivo pa uporablja predvsem znotraj včasih posrečenih in včasih neposrečenih besednih iger, komparacij in punchlinov.

Mostiščar nikakor ne bo nova raperska zvezda. Niti v polju komercialnega niti podtalnega hiphopa večini ne bo zanimiv, kljub temu da je tako osredotočen in razmišljujoč kot zabaven, ostala pa mu bo vase zagledana raperska publika. Resda je vokalno precej enodimenzionalen, njegov tok besed je ponavljajoč, premalo razgiban in se bistveno ne spreminja, podlage pa bolj kot ne temeljijo na sredinskem tempu. Glede na prvoosebna besedila mu gre zameriti tudi precejšnjo racionalnost in izgubo emocij na določenim mestih.

Produkcijsko je album zaplodil njegov kolega z ekipe Badale, Jaršan Paj, ki je svoje delo opravil zelo pričakovano, z mešanico živih inštrumentov in osnovno rapersko estetiko, nobena njegova kompozicija tako produkcijsko ne izstopa v dobrem ali slabem smislu, so zelo koherentne in stilsko sorodne. Večji problem so ostali producenti, ki nekako rušijo nit plošče, Showdown in Kuzmiak pa so poskrbeli za dve najedajoči podlagi, podani precej izven konteksta in zvoka plošče.

Mostiščar je postal boj racionalen, ni več tako zelo notri, po drugi strani pa na določene stvari gleda precej bolj zrelo in razmišljujoče. Že res, da bi mu na prenekaterih delih lahko očitali prenasičenost z večkrat obdelanimi tematikami in banalnost, a je hkrati podal svoj, ulici razumljiv pogled na današnji čas, brez odvečnih teženj in olepševanj besed. Interne zgodbe, odraščanje in soočenja s problemi, je kohezivno, skromno in nepretenciozno povezal z vpogledom v današnjo družbo odraščajočih mladostnikov in vsakdanjih tegob na nejokajoč, prvinski način. Občasno monotonost ubija z zanimivimi komparacijami, sproščenostjo in sebi približno enakovrednimi gosti, ki razen v primeru nepričakovano plodnih gostovanj Toxsicka in Besnega Danteja niti ne presegajo niti ne zaostajajo za nivojem Mostiščarja.

Neobremenjeno rapanje je Mostiščarja iz polja jeznega, iznajdljivega in duhovitega freestylerja prestavilo v polje simpatičnega, igrivega in družbeno zavednega raperja, ki pa bo moral predvsem tehnično stopiti še korak višje, da bo ujel domačo rapersko smetano.

Tolpo je spisal Jizah

 



Komentarji
komentiraj >>