IRON LAMB, HELLCRAWLER, 29. 10. 2011; MKNŽ, Ilirska Bistrica
* V soboto se je zgodil zanimiv koncert v Ilirskobistriškem MKNŽ-ju. Nastopali so goriški Hellcrawler in švedski Iron Lamb. O tem koncertu se je govorilo že kar nekaj časa in pričakovanja so bila velika. Tudi zanimanje publike je bilo solidno, saj je na koncert prišlo zavidljivo dosti ljudi iz drugih krajev Slovenije, celo iz Italije in Hrvaške. Kot je značilno za koncerte v MKNŽ-ju, se je koncert začel pozno, okoli enajste ure, kar pa sploh ni bilo slabo, saj se je pred klubom množica veselo družila in zabavala.
Prvi so nastopili domači death'n'rollerji Hellcrawler, ki imajo sveže izdano ploščo z naslovom Wasteland. Ker so Hellcrawler mlad bend, so s svojim nastopom presenetili marsikoga iz publike. Njihova kombinacija drvečega d-beat in švedskega death metala je uspešno segrela publiko. Umazan zvok kitar je prijal njihovi zvrsti, žal pa je na momente zvenelo vse skupaj malce nerazločno. Bobnar je bil glasen, na trenutke morda celo preveč, vendar to ni bilo moteče. Vokal je na momente spominjal preveč na moderne metalske bende oziroma na metalcore bende. Sicer je to v nekaterih delih čisto na mestu, vendar bi v večjem delu komadov sedel bolj globoko kruleči vokal z dodatkom reverba. Res pa je, da je to stvar okusa vsakega posameznika. Eni so bolj „old school", drugi pa bolj „new school". Hellcrawler so navdušili in razgreli publiko, njihov koncert je bil zanimiv in sodeč po nasmeških na obrazih članov benda jim je prijalo igrati.
Švedski Iron Lamb niso potrebovali dosti, da so priključili inštrumente in začeli servirati brezkompromisen rock'n'roll. Štiričlanska zasedba se lahko hvali s člani, ki igrajo v bendih, kot so Bombstrike, Dismember ali General Surgery, poleg tega pa Iron Lamb izdajajo na založbah, kot so Pulverised Records in High Roller Records. Prav omenjeni založbi sta pred kratkim izdali njihovo prvo celovečerno ploščo z naslovom Original Sin, ki jih je povzdignila v sam vrh trenutne underground scene.
Iron Lamb so v živo prava rock'n'roll machinerija, ki brez usmiljenja melje motorheadovski ritem in zlobne kitarske solaže. Kljub dokaj statičnemu nastopu je glasba navdušila publiko v tej meri, da je dobesedno podivjala pod odrom. Odlično vzdušje je še bolj vplivalo na celotno dogajanje in energijo. Z eno samo kitaro so Švedi ponujali vrhunske rife, ki so v večini spominjali na Motorhead. Megalomanske solaže, ki so kdaj pa kdaj zavzemale več kot četrtino komada, so bile sigurno najsvetlejša točka večera in verjetno je prav tukaj kitarist pustil najboljši vtis. Verjetno so bili zaradi tega tudi ostali člani nekoliko zasenčeni. Tudi bobnar je imel svoj moment, ampak bolj zaradi izstopajočega stila oblačenja, saj je belina njegovih thrashcore oblek izstopala od črnine ostalih članov, še posebej tiste bele dokolenke. Vokal je malenkostno razočaral, ker se je zgubljal v hrupu in ni bil takšen kot na posnetkih na plošči. Poleg svojih komadov so odigrali še priredbo od Motorhead, in sicer Poison. Zanimivo je bilo, da so jo odigrali v prvi polovici nastopa, saj bendi ponavadi prišparajo priredbe za konec. Marsikdo pa sploh ni opazil, da je bila to priredba, ker žanrsko ne izstopa dosti.
Iron Lamb ne komplicirajo dosti, kar se tiče glasbe oziroma žanra. Enostavno igrajo rock'n'roll s konkretno dozo punka. Nekateri komadi so bolj spevni, drugi bolj divji, vsi pa so nabiti z energijo. Tudi publika je dobro konzumirala energijo, ki so jo ponujali Švedi, saj se je prerivanje pod odrom in metanje z odra v publiko nadaljevalo skozi celi koncert. Iron Lamb so prisotne nagradili še z dvema pesmima po tem, ko so nameravali zaključiti koncert. Njihov nastop je trajal dovolj dolgo, da so nasitili vse lačne brezkompromisnega in umazanega rock'n'rola.
Tudi tokrat se je MKNŽ izkazal kot eden redkih klubov z dovolj zanimivim programom, da pritegne publiko z drugih koncev dežele. Skratka prava rockerska veselica, ki jo lahko zavida marsikateri motozbor, saj je bila glasba Švedov čisto primerna za bikerje. V nekaterih trenutkih si lahko zaprl oči in si zamislil, kako z motorjem drviš proti peklu, žal pa si se po koncertu moral vrniti domov z navadni avtom.
Luka Bevk na koncert ni prišel s Tomos Šestko.