Četrtek, 3. 11. 2011
mcolner
* Pred kratkim je založba Kapa postregla z EP prvencem domačega težkorockerskega sestava The Canyon Observer, ki je obogatil njeno žanrsko ponudbo, obenem pa je na domačo sceno prinesel nekaj svežega vetra. Zasedba je tako zelo resno zakoračila v mrakobnost globalno uveljavljenega zvočnega izraza, imenovanega post-rock, post-metal ali slugde, ter iz njega izvlekla tudi trohico lastne identitete. A slednje je moč prepoznati zgolj zelo dobrim poznavalcem avantgardnejših rockovskih podžanrov.
Skupina tako že s svojim imenom asociira na ameriški kulturni prostor, na brezčasna prostranstva puščav, gozdov in gora, medtem ko oblikovanje celostne podobe ploščka nakazuje na sledi evropskega romanticizma. Rezultat je svojevrstna »ameriška gotika«, kar je morda najboljša definicija nenavadne kombinacije vplivov in pobud, ki tvorijo zvočno in vizualno podobo benda.
Kljub poskusu premika od klasične rockovske ikonografije je The Canyon Observer mogoče dojeti kot tipičen kitarski bend, a z jasno naglašenim atmosferskim zvokom in minimalistično vizualno podobo. Kot je v navadi pri tovrstnih zasedbah, sta njena podoba in sporočilnost izjemno skrivnostni in dodobra mistificirani. Kdo sploh so The Canyon Observer? Kaj predstavljajo in kaj sporočajo? Kako se s svojim ustvarjanjem umeščajo v lokalni in globalni kontekst?
Pri poskusu analize celostnega izraza te ljubljanske zasedbe se moramo hočeš nočeš posvetiti kulturnem miljeju Združenih držav, kjer so se tovrstni »post« glasbeni žanri najbohotneje razvili. Zasedbe, kot so Melvins, Neurosis, Buzzoven, Crowbar ali Winter, so utemeljile specifično poetiko in ustvarile trdoživo izročilo, ki je hitro postalo konvencija.
The Canyon Observer namreč sestavljajo relativno dolge zvočne kompozicije, ki temeljijo na repetitivnem udrihanju večinoma distorziranih kitar ter mogočni in skorajda epsko zveneči ritem sekciji. Posamezni komadi se odvijajo počasi, na način postopnega naraščanja in padanja napetosti, ki se v srednjem delu običajno prevesi v monotono hrupno izrazje z dodatnim instrumentom, to je hropečim ali krulečim glasom.
To je odvod skrajno temačno občutene godbe, ki se zateka v mrakobno stanje duha, vdanost v usodo, trpljenje ter izraža zamolklo melanholijo severnjaškega tipa. V slovenskem prostoru je tovrstna izraznost poleg glasbe prisotna tudi na primer v literaturi in likovni umetnosti. The Canyon Observer v samem izhodišču sicer dokaj zvesto sledijo ameriškim vzorom, medtem ko je lokalni kontekst – četudi skoraj neopazen - neka samoumevna danost.
Plošček z naslovom 'Chapter I: The Current of Her Ocean Brings Me to Her Knees' razpotegne utrujajoče surovo in morbidno atmosfero na štiri ločena dejanja. Zaradi nekonvencionalne strukture komadov, ki ne upošteva vzorcev popularne ali rock godbe, jih je praktično nemogoče razločevati, a nenazadnje gre za štiri delčke konceptualno zastavljene celote. The Canyon Observer so tako v veliki meri formalisti, kjer je glasba namenjena ustvarjanju atmosfere, ki lahko privzema različne pomene. Čeprav imajo posamezne skladbe besedila in potemtakem tudi sporočilnost, je le-ta neprepoznavna in prepuščena asociacijam, ki prihajajo prav iz občutenja zvoka, pogojenega s priučenimi kulturnimi vzorci.
Pomemben segment lirike pa je nakazan z naslovom albuma in posameznih komadov, katerih poetika je zaradi visokega jezika blizu kakšnemu romanticizmu ali simbolizmu, torej zatekanju v neke pretekle ali sanjske svetove. Naslovi, kot so 'The Current of Her Ocean Brings Me to Her Knees', 'Your Feathers Infect My Scars, the Ones You Gave Name to' ali pa 'The Lingering Scent of Her Divinity', zlahka spomnijo na kakšno srednjeveško viteško romanco ali čutno poezijo 19. stoletja.
Zasedba se s svojo liriko navezuje na eksistencialistična vprašanja sodobne stvarnosti; opeva mračni svet, ki mu ne želi povsem pripadati, tematizira globoke rane izgubljenih ljubezni in izkazuje odpor do banalne in perverzne družbe. Čeprav dokaj klišejsko dizajnirana, drža benda odraža veliko mero iskrenosti in pripadnosti lastnim nazorom.
The Canyon Observer so sodobni eskapisti, ki se ob pomoči hrupne glasbe zatekajo v imaginarni svet drugačnih vrednot. Prav monotonost in repetitivnost se izkažeta kot odziv na mehaničnost današnjega družbenega ustroja in položaja posameznika v njem. V trenutnem krhkem času postmoderne in postindustrijske dobe je prav eskapizem – podobno kot v času industrijskih revolucij - logičen način izražanja upora. Eskapizem je mogoče dojeti kot ultimativno politično izjavo. V tem pogledu je pričujoči album, čeprav žanrsko ne prav zelo inovativen, dokaj uspešen odziv na duh današnjega časa.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>