Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
AMEBIX: Sonic Mass (Easy Reaction, 2011) (ponovitev 17. 11. 2011 ob 00.30) (1183 bralcev)
Četrtek, 10. 11. 2011
Goc



* Ko je noč po svoji dolžini vnovič dosegla dan, se je začela nova sonična maša za brezbožnike, bratov Roba in Chrisa Millerja. Z veliko pomočjo bobnarja Roya Mayorgaja so točno na jesenski ekvinocij, 23. septembra, na plano postavili „Sonic Mass" - novo ploščo skupine Amebix. Komad „Knights of the Black Sun", ki smo ga uvodoma poslušali, je bil objavljen kot napovedni, dvanajstinčni EP pri ameriški založbi Profane Existence. Obenem pa omenjena oda svobodi zaključuje „Sonic Mess" album.

Po 24 letih molka so „vitezi črnega sonca" vnovič posneli material za album, ki nedvomno predstavlja novo poglavje v glasbeni podobi Amebix. Brata Miller, Rob oz. „The Baron" in Chris oz. „Stig", sta skupino zagnala s sošolci v Devonu na jugozahodu Anglije leta 1978, in sicer kot The Band With No Name. Kmalu potem so se navdušili z amebami in se preimenovali v Amebix. Hitro so postali sinonim za prvoborce crust punka, saj so med prvimi začeli mešati punk in metal še v začetku 80. let, ko je to bilo precejšnje bogohuljenje na pravovereni punkovski sceni.

Imeli so jih tudi za anarho punk skupino, predvsem zaradi tega, ker so prvi komad, ki so ga kadar koli objavili na ploščah, dobili na znameniti anarho punk kompilaciji „Bullshit Detector", ki je izšla pri založbi najbolj vplivnega britanskega anarho punk banda vseh časov - Crass. Kot so Amebix sami večkrat povedali, se niso preveč počutili kot del anarho gibanja, predvsem zaradi nekaterih britanskih punk bandov, ki so imeli sloves vplivnih anarho punk skupin, v resnici pa so čakali le, kaj bodo o določeni temi povedali Crass. Poleg tega so glasbeni navdih iskali bolj pri Black Sabbath ali Motorhead kot pri takratnih punk bandih, čeprav so bil del bristolske punk scene, skupaj z Disorder in Chaos UK. Člani Amebix so vedno živeli po svojih pravilih, ne da bi se ozirali na običajne družbene norme, na dogodke na anarhistični sceni, tako kot niso neposredno posnemali aktualnih glasbenih trendov. Zato si zaslužijo slogan „No Gods No Masters", ki ga s ponosom izpostavljajo tudi danes.

Če je bil njihov prvi album „Arise" iz leta 1985 „punk-metal", drugi „Monolith" iz leta 1987 pa posladek za metalsko sceno, je tretji album „Sonic Mass" bolj post rock in post metal ali ghotic kot punk ali crust. Kot da bi zgolj potrdili, da vsako obdobje v večni spremembi življenja vedno prinaša drugačne energije in navdih. Z novim albumom so se Amebix očitno umirili in sprostili, so več delali na sebi, se spraševali in poglabljali v svojo notrino. Na novi plošči je zaslediti popolnoma nov Amebix, čeprav se niso izognili sencam svoje preteklosti. Kvečjemu so se morda prvič največ približali Killing Joke, ki so jih z vsemi močmi poskusili posnemati, potem ko so jih prvič videli v živo leta 1980. Posebej v komadu „Visitation". Morda je nova plošča tisto, kar so si vedno želeli, ni jim pa uspelo med letoma 1978 in 1987, ko so bili najbolj ustvarjalni. Potm ko so leta 1992 definitivno razpadli, in sicer po koncertu v Sarajevu, so pojasnili, da je bil eden izmed razlogov za neizogibno poslovitev, dejstvo, da so izčrpali svoje glasbene potenciale znotraj omenjenega žanra.

Basist in pevec The Baron ter kitarist Stig so se vnovič pojavili kot Amebix leta 2008, ko so opravili krajši turneji v ZDA in Evropi. Najprej so reizdali album „Monolith", lani pa so objavili EP „Redux", na katerem so objavili preposnetke in živo različico nekaterih starih udarnih komadov, kot sta „Arise" in „Winter". Nato je sledila mrzlica pripravljanja novega albuma, ki jo je spremljala neučakanost starih privržencev. Po prvih nekaj poslušanjih se je navdušenje prelevilo v rahlo razočaranje, saj je „Sonic Mass" le bežno primerljiv s prvima dvema albumoma, „Arise" in „Monolith". Nekateri med zgodnje albume štejejo tudi 12-inčer „No Sanctuary", sicer pa je vsebinsko šlo za EP ploščo. Novi album ima temačno atmosfero njihovih zgodnjih plošč, še naprej meša metal in punk glasbo, kot je bilo na omenjenih albumih, sicer pa je vse drugačno.

„Sonic Mass" definitvno predstavlja skupino v drugačni luči, čeprav kanček svetlobe izhaja iz njihovih zgodnjih zažiganj, sicer pa le v tistih temačnih ritmičnih delih, ko spominjajo tudi na Killing Joke, skupino, s katero je bilo Amebix možno vedno primerjati. Novi Amebix so surove okorne punk emocije spremenili v bolj mistične melodije, ki so bolj značilne za kakšen ghotic metal, posebej zaradi sintisajzerja, čeprav so ga uporabljali tudi v svoji preteklosti. Niso tako težki kot Neurosis, čeprav bi kakšno paralelo ali diagonalo lahko povlekli tudi z njimi. Za povrh ima The Baron na novi plošči nekoliko milejše, občasno pravljične vokale, ki celo grejo v falset, kar je v popolnom nasprotju z renčečimi narativnimi vokali iz prve faze.
Amebix nikakor niso več tista skupina, ki je navdušila na novem rocku leta 1986. „Sonic Mass" prinaša številna presenečenja za tiste, ki so dobro seznanjeni z zgodovino Amebix. Že zvok mandoline lahko pripelje do mrščenja. Obrvi se bosta povezali ob zvoku temačnega folka. Tudi omenjeni zvoki so del iskrenosti, ki so jo Amebix vedno imeli v svoji glasbi ne glede na razsežnost transformacije, ki je začetno surovo jezo in bes pretalila v hipnotične počasnejše temačne melodije.

Na albumu „Sonic Mass" je deset popolnoma novih Amebix komadov, ki bodo večinoma zmedli stare fane, čeprav bo kakšen izmed komadov že pretresel punkovsko srce. Morda zaradi tega novi album kar vleče, da bi ga znova in znova poslušali in razkrivali njegove skrite vrednosti in kompleksnosti izraza. Vsekakor pa tudi zaradi vrhunske produkcije, ki so jo delali v neprimerljivo boljših pogojih kot kadar koli.

Na „Sonic Mass" so nedvomno ponudili izjemne kitarske riffe, za povrh pa imajo bolj bogate, tribal in monumentalne ritme. Mayorga resnično igra bobne. Masiven in masten hrup govori veliko tudi o izkušnjah in akumulirani energiji članov skupine. Med večletnim premorom z Amebix niso čepeli križem rok. Igrali so v drugih zasedbah - Stig v Zygote, bobnar celo s Soulfly, sicer pa se ga spomnimo kot crusterja iz newyorških Nausea, igral je tudi s hardkorovci Shelter. Edino kitarist The Baron je nabiral moči na mističnem škotskem Skye otoku, kjer se je preživljal kot kovač srednjeveških mečev.

Njihova glasbena mena vre tudi skozi besedila, ki imajo zdaj bolj nekakšno new age dimenzijo, za razliko od paganske, ki je obeležila njihovo prvo fazo. Ne glede na to so vnovič uspeli poudariti pomemebnost vezi med človekom in naravo skozi stoletja. Tukaj jih lahko primerjamo z njihovimi hrustljavimi rojaki Iowaska. Nenazadanje sta Amebix in Iowaska edina britanska banda, ki ju je objavil Jello Biafra za svojo Alternativne Tentacles Records. Leta 2008 je objavil tudi LP različico plošče „No Sanctuary", ki jo je popestril z dvema prvima 7-inčnima epejema „Winter" in „Who's The Enemy".

„Sonic Mass" ponuja veliko pozitivne energije, ki so jo Amebix znova usmerili v nadaljevanje boja za svobodo od vseh avtoritet. Posneli so 43 minut avtorsko močnih epskih materialov, ki so velik izziv za stare privržence skupine, posebej za tiste, ki so mencali z glavo že pri „Monolith" albumu. Tistim, ki bodo začeli poslušati Amebix s „Sonic Mass" in se bodo odločili brskati po zgodovini skupine, bodo zgodnja dela zvenela kot slabi demo posnetki. Vprašanje je, kaj bi Amebix posneli na novi plošči, če bi le nadaljevali z ustvarjanjem glasbe, ki smo je bili vajeni v njihovi zgodnji fazi. Imeli so veliko poguma in so z novo ploščo naredili krepilen premik. Ne glede na to, ali ga vidimo kot korak naprej, vstran ali celo nazaj, je vseeno. Premaknili so se in nismo dobili zgolj reunion banda, ki na odrih zapravlja ali poskuša zgolj na hitro zaračunati svojo boljšo zgodovino. Zanimivo bo videti, kaj bodo storili Antisect, ki tudi veljajo za pionirje crust punka in so se letos vrnili na sceno, tudi po 24 letih.

pripravil Goran Ivanovič- Goc

 



Komentarji
komentiraj >>

Re: AMEBIX: Sonic Mass (Easy Reaction, 2011) (ponovitev 17. 11. 2011 ob 00.30)
gašper [01/11/2011]

tile novi Amebix so meni čisto presenečenje.je totalen odmik od tistega kar so počeli +20 let nazaj, dejansko čist drug bend, ampak zanimivo.jasno, malo moderno, ampak kr taki kontrasti v stilu ''iz cukra v bes''.prvo sem pomislil če je drugi vokalist, ker me vokal v tistih jeznih delih precej spominja na glas Jaz-a Coleman-a iz Killing Joke.
odgovori >>

    Re: AMEBIX: Sonic Mass (Easy Reaction, 2011) (ponovitev 17. 11. 2011 ob 00.30)
    Ivan [10/11/2011]
    Sem bral intervju s pevcem in pravi, da nikoli niso hoteli biti kategorizirani v nekaj jasnega - sam pravi, da se nikoli niso identificirali kot CRUSTPUNK - so hoteli pač ustvarjati vizualni napad Killing Joke, sporočilnost Crass in erotično mračni pridih Black Sabbath (citiram - Metal Hammer, October 2011)! Vseeno pa za preverit!
    odgovori >>