Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Neo-con art - Ostarel akademski konceptualizem (1418 bralcev)
Sreda, 2. 11. 2011
Andrej Pezelj



Umetnik Gyula Várnai, ki trenutno razstavlja svoja dela v galeriji P74 v okviru samostojne razstave z naslovom Mikrokozmos, spada v sam vrh neokonceptualne umetnosti na Madžarskem. Mogoče je smiselno postaviti naslednje vprašanje: Kaj je to neokonceptualna umetnost?

Če bi predpostavili, da obstaja umetnost, ki jo lahko imenujemo neokonceptualna, bi to pomenilo, da smo vsaj za nekaj časa opustili koncept kot steber obstoja umetnine. To bi pomenilo, da med konceptualno umetnostjo sedemdesetih let in današnjo umetnostjo obstaja neka konkretna ločnica, neko daljše obdobje premora od takšne umetniške prakse. Definicija na Wikipediji popolnoma predstavi nesmisel takšne taksonomije. V angleški verziji Wikipedije je neokonceptualna umetnost opisana kot »umetniška praksa iz osemdesetih, devetdesetih let in vse do danes, ki je izšla iz tradicije konceptualne umetnosti šestdesetih in sedemdesetih let.« Torej, jasno je kot dan - nobene prekinitve.

Čeprav je takšno označevanje znotraj umetniških praks povsem nesmiselno, je daleč od tega, da bi bilo slučajno. V sami logiki sodobne umetnosti obstaja nek refleks, ki producira takšne taksonomije. Tako ustvarjene razlike si moramo predstavljati kot simptome nekega mehanizma, ki si prizadeva, da bi iz relativno monotonega ustvarjalnega polja proizvedel navidezne napetosti. Vsakič, ko se pojavi tudi minimalna razlika v interesu, orientaciji, želji, orodju, to zadostuje, da se izolira še ena nova Praksa.

Če obstaja kakšna specifičnost neokonceptualne umetnosti, obstaja v tem, da odkrito pove, da se metafizičnost pojavov, fenomenov, idej in občutkov želi presaditi v objekte. Torej o vsem, za kar si umetniki najbolj različnih ustvarjalnih praks potiho prizadevajo, neokonceptualni umetniki odkrito govorijo. Dela Gyule Varnaija so tako nekje opisana kot »jasni spoj objektov, s katerim smo priče kapaciteti fenomenov, konceptov, idej in občutkov, premeščenih v objekte.« V Kolekciji Irokez, ki sta jo ustanovila dva madžarska biznismena, je umetnost, v katero spada tudi Varnaina, opisana kot meditativna post-konceptualna umetnost, v kateri imamo umetnine, rojene v srečanju umetnosti in metafizike. Gre torej za umetnost, ki ne prikriva svoje čutne vzvišenosti, ekonomije izraznih sredstev in visokega nivoja senzibilnosti, ki jo gledalec potrebuje za eventualno iniciacijo. Tako kot je povzel Tadej Pogačar: »Varaijevo delo zahteva mentalno aktivnega gledalca, ki s svojo prisotnostjo in svojim aktivnim angažmajem kognitivno soustvarja prostorsko in vizualno situacijo.«

Gyula Varnai v galeriji P74 predstavlja dela, pri katerih je takoj jasno, da obstajajo trije lajtmotivi – knjige, čas in prostor. Ta spoj objekta in ideje omogoči direktno povezavo fizičnega in metafizičnega. Pri delu 1-12 tako Varnai projicira senco urinih kazalcev na niz knjig, ki ustvarjajo nekakšno tridimenzionalno urino površino. Verjetno je Varnai preko prostornosti knjig hotel izraziti globinskost časa. Ali mogoče njegovo relativnost? V video delu z naslovom Books Varnai preko montaže prikaže navidezno krčenje in ožanje knjig. Naj to razumemo kot relativnost prostora? Verjetno.

Če povzamemo, je Varnaijev umetniški trik ravno ta, da objekte podaja v navidezne, minimalne, estetske variacije, ki ustvarjajo igro s časom in prostorom. V bistvu Varnai dela isto stvar kot impresionisti ali realisti pred njimi - jemlje pozornost gledalca in jo usmerja v predvidljive metafore. Pri nekem video delu je posnetek narave projiciran na luknjasto površino in se pri tem ustvarja igra s perspektivo. Svetlobni žarek namreč nadaljuje svojo pot skozi luknjo v platnu in pada na črni prostor za projekcijo – ali to pomeni, da igro svetlobe lahko razumemo kot dramo prostora in preko nje beremo smisel našega lastnega življenja? Avtor tega teksta podpisuje kapitulacijo in priznava, da mu ni uspelo biti dovolj mentalno aktiven.

Varnaijevo delo je polno tihih iger, metaforičnih vaj, ki se ujamejo v svojo samoumevnost. Metafore so predvidljive enostavno zato, ker so posledica akademizma. Težka obsodba, vendar so vsi simptomi prisotni: nasilna taksonomija, lajtmotivi, visoki občutki, čiste in predvidljive forme, ekonomičnost sredstev, vizualna ontologija. Če se kot umetnik veliko ukvarjaš z iskanjem ontoloških bistev, potem imaš veliko možnost, da pripadaš akademizmu. In verjetno te bo zgodovina povozila.

Napačno taksonomijo je poskušal po svoje urediti Andrej.


Komentarji
komentiraj >>