Sinoči se je v prostorih nekdanje tobačne tovarne ponovno na veliko kadilo. Pravzaprav le prižigalo in čakalo, tako kot smo to s svečami počeli pred dnevi. Minute pozornosti, nato pa si je človeški faktor privoščil cigareto zunaj razstavnih prostorov Kulturnega Centra Tobačna 001. Dim v galeriji je povzročil Sašo Sedlaček s svojim projektom I smoke 2. Kljub temu pa ni kršil kadilskega zakona. Na toplem je namreč kadil le avtomaton – brez zavedanja o prezgodnjem staranju in bolečem umiranju.
Kadilski robot je v razstavnih prostorih osrednja in hkrati edina umetnina. Cigarete, ki jih zataknjene v njegov ustnik po navodilu na ekranu prižgejo obiskovalci, dogorevajo z nadaljnjim klikom na gumb. Slednji analogno sproži skrite mehóve, ki vlečejo zrak v kadilska pljuča mehanizma. Ta ob tem glasno sope in puha dim.
Sedlačkovemu delu nista tuji niti robotika niti ekologija. Obe povezuje predelani odpadni material. Prav te dni si je še mogoče ogledati mariborsko razstavo Muzej robotov, kjer je predstavljen njegov Žicar. Robot, ki je pred leti v nakupovalnem centru naprošal za donacijo revnim. V prihodnjih dneh pa se na Koroškem odpira Sedlačkova pregledna razstava z naslovom Supertrash, ki po večini temelji na reciklaži.
Ker je tokrat izpostavljeno kajenje, se ob pogledu na robota pač kaj hitro lahko zamislimo o škodljivosti tovrstne razvade. Posledice lahko celo primerjamo z drugimi načini globalnega onesnaževanja. Ali drži, kot ironično zapiše Svetlana Makrovič, da
»Kako svobodno bi zajeli
globoko v pljuča čisti zrak,
če ne bi več sveta zastrupljal
ta ubijalski gnus – tobak.«?
Svetlanine Preklete kadilce je mogoče prebirati tudi v galeriji. Pravzaprav nam duhovit napis na platnici, ki pravi, da »branje škoduje zdravju«, ponuja zanimivo vzporednico: tako kot je razprava o škodljivosti branja nesmiselna, če ne celo absurdna, bi bil pomislek o neetičnosti avtorjevega zakajenega robota znotraj polja umetnosti pravzaprav marginalnega pomena.
Ne gre za aktivizem. Kot je v enem izmed intervjujev že dejal Sedlaček, cilj njegovega delovanja ni spreminjanje sveta. Ponuja le znanje, know how [now hau], ki nastaja v okolju tako imenovane galerijske white cube [wajt kjub]. Kljub temu pa bi ga bilo mogoče uporabiti tudi zunaj hramov umetnostnih institucij. Še vedno torej govorimo o avtonomni umetniški produkciji, kjer je - nič novega - dovoljeno skorajda vse. Pravzaprav se zato lahko začudimo nad dejstvom, da si nihče izmed obiskovalcev ni upal pokaditi cigarete kar v razstavišču, temveč je bil ta del namenjen le robotu. Kršiteljev ni bilo, saj ni šlo le za visoke kazni kadilskega zakona, temveč je pravila igre postavila umetnost, ki kajenje jasno pripisuje le enemu. Ta pa je narejen posebej za to. Kajenje je robotova vsebina, vrlina, popolnost, ne pa hiba.
Njegovo dejanje je zato predrugačeno - ker ne gre za živo bitje z dihalnimi organi, cigaret zares niti ne konzumira. Vsi ostali so to pač počeli zunaj na mrazu in ob tem še bolj tvegali prehlad. V razstavnih prostorih nekdanje tobačne tovarne se je medtem predajalo le eni razvadi: čemu drugemu kot umetnosti!
Ob pisanju recenzije je cigareto prižgala Katarina.
Komentarji
komentiraj >>