Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Arabski aktivisti - tretjič (1455 bralcev)
Ponedeljek, 7. 11. 2011
Andrej Pezelj



Kot smo vedeli že od samega začetka, so »nagrado Sakharov«, ki jo dodeljuje Evropski parlament za svobodo misli, dobili arabski aktivisti Asmaa Mahfouz, Mohamed Bouazizi, Ali Farzat, Ahmed Al-Zubair Al-Senussi in Razan Zaitouneh. Procedura same nagrade je bila v slogu Evrovizije, prvi krog, polfinale in finale. Verjetno je bilo treba narediti spektakel, da bi se prikrila hipokrizija evropske politike. Vsem je namreč jasno, da je prizadevanje Evropskega parlamenta, da nagradi arabske kandidate, samo fasada za tradicionalno evropsko kolonialno politiko.

Že samo dejstvo, da gre za skupinsko nominacijo, nam potiho govori, da Evropska unija ne želi in ne more delati izjeme v arabskem svetu. Z gospodarskega stališča so vse te države enako pomembne. Če že takšna razširjena nominacija petih kandidatov ne bi bila na meji dobrega okusa, bi Evropski parlament mogoče tej skupini dodal še kakšnega kandidata iz Bahraina ali kakšne druge države.

Vsak od teh kandidatov se za nekaj bori ali si je že izboril. Vprašanje je, za kaj točno. Zelo naivno bi bilo verjeti, da s padcem režimov avtomatično prihajajo svoboda misli, demokracije, blaginja in splošno veselje vseh narodov. Navdušenost evropskih desnih strank, ki so tudi predlagale nominacijo arabskih aktivistov, se mora brati v kontekstu odpiranja prostora arabskih držav za neoliberalne politike, in s tem tudi večje možnosti dostopa evropskega in ameriškega kapitala.

Ko Evropski parlament uporablja pojem svoboda misli, je to mišljeno v neki specifični teleološki perspektivi, ki ima določeno dozo samoumevnega neoliberalizma. Predsednik Evropskega parlamenta je dodelitev nagrade arabskim aktivistom označil kot simbol podpore za vse tiste, ki se borijo za dostojanstvo, demokracijo in osnovne ljudske pravice v arabskem svetu in onkraj njega. Ravno to, »onkraj«, predstavlja nejasno področje, saj odpira cel kup potencialnih nevarnosti in sprememb sistema, ki niso vedno pozitivne. Ta »onkraj« asocira na eno veliko globalno družino, v kateri so vsi srečni in živijo v blaginji. Primož Šterbenc, odlični poznavalec razmerij v arabskem svetu, nam je razložil, zakaj ni treba aktualnih sprememb v tem območju gledati izključno v pozitivni perspektivi. Kot bomo videli v izjavi Primoža Šterbenca, vsaka od arabskih držav predstavlja svoj specifičen problem, kar pomeni, da je daleč od tega, da so prizadevanja protestnikov tako homogena kot jih hoče prikazati Evropski parlament:









Jasno je torej, da se pod zdaj že skoraj zaščiteno znamko »Facebook revolucije« odvijajo procesi, ki so se začeli zaradi različnih razlogov in ki imajo zelo različne možnosti razvoja. V Siriji torej obstaja nevarnost meščanske vojne, v Egiptu in Tuniziji, ki sta že pred revolucijo bili pod večjim vplivom neoliberalizma, se zdaj že odvijajo politični procesi navidezne stabilizacije. V Tuniziji so se konec oktobra končale volitve, v katerih je zmagala proislamska stranka, Egipt pa gre skozi tranzicijsko obdobje, v katerem se poskuša pripraviti teren za nove politične pogoje. Več o trenutni politični situaciji nam je povedala veleposlanica Arabske republike Egipt v Sloveniji, gospa Heba Sidhom:









Veleposlanico Egipta, gospo Hebo Sidhom, smo tudi prosili, da nam razloži, kaj točno pomeni »road map« v kontekstu egipčanske politike:









Ne ostaja nam nič drugega kot da pustimo času, da nam pokaže, kaj točno so pomenile spremembe. Na koncu se bo tudi videlo, če je sploh šlo za revolucije. Ne glede na stanje v arabskem svetu je pot do miru še vedno dolga. Na žalost je situacija verjetno bolj odvisna od tega, kako bo postopal Zahod oziroma center, kot od tega, kako bodo postopale arabske dežele. Trenutno smo priče grožnjam Izraela, Združenih držav in Evrope Iranu. Nagrada Evropskega parlamenta za svobodo misli je dobila ime po ruskem fiziku in političnem disidentu Andreiu Sakharovu, ki je izumil, kako ironično, hidrogensko bombo. Upajmo, da politika kapitalističnega centra do Irana ne bo preveč agresivna, saj bi se v nasprotnem primeru znalo zgoditi, da bo nagrada Sakharov, letnik 2011, zadnja.

O politiki in nagradah je pisal Andrej.



Komentarji
komentiraj >>