Ponedeljek, 7. 11. 2011
Zora, Nina in Andrej
Lepo pozdravljeni v novi ediciji Temne zvezde, v kateri bomo danes govorili o zelo različnih stvareh. Začeli bomo s prispevkom Zore Žbontar, ki se je razpisala o kratkih filmih, ki obrnejo pogled na izbrane objekte sodobne slovenske arhitekture. Sledilo bo besedilo Andreja Tomažina. Gre za nadaljevanje kritične analize t. i. b–filmske produkcije, ki v svoji »biti« nosi strukture vsega – tudi in predvsem komercialnega – filmskega aparata. Zaključili pa bomo z Aleksandrinkami Metoda Pevca, s posnetkom pogovora z njim, ki se je odvijal v Trubarjevi hiši literature. A ta zadnji del bo služil kot uvod v naslednjo Temno zvezdo…
---
Zdaj pa prisluhnimo prispevku Zore Žbontar o filmskem dogodku, projekcijah z naslovom Majhno in pametno - ekspresije sodobne slovenske arhitekture v filmu.
V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani se bodo do 20. novembra projicirali kratki filmi, ki obrnejo pogled na izbrane objekte sodobne slovenske arhitekture. Prek drobnih pripovedi gledalec dobi vpogled v razporeditev prostorov, hodnikov, stopnišč in izbranega pohištva. Ti objekti vzbudijo dvojno občutje, ki se giblje na ambivalentni osi med fascinacijo in sočasnim priklicem o njihovi potratni ekskluzivnosti, namenjeni le za izbrane, za njihovo opevanje. A bili bi nedosledni, če bi v nekaterih primerih izpustili njihovo težnjo po skupnem dobrem in željo po izboljšanju bivanjske kulture. V mislih imamo predvsem skupne javne prostore, namenjene za izobraževanje. Zopet ostajamo v polju dialektike, ki nam jo čestokrat servira naš bivanjski ustroj.
Nekaj te dvojnosti vsebuje kratki film o Hiši D arhitektov iz biroja Bevk Perović režiserja Damjana Kozoleta. Mlada čistilka, ki ureja že tako brezhibno čisto domovanje, se z ogledovanjem revij, eksotičnega pohištva in uporabe njihovega bazena za hip potopi v njej tako oddaljeno življenje. V filmu Koolhaas Houselife [Kolhas hauslajf] sledimo sorodni ideji prikaza prednosti in težav sodobne bivanjske arhitekture Rema Koolhaasa skozi oči delavke. Nekaj refleksije smo pogrešali pri spremnem tekstu k filmom kuratorja Jeffa Bickerta [Đefa Bikerta], ki izpostavlja predvsem izjemnost v objektiv ujetih sodobnih objektov.
V kratkem filmu o nogometnem stadionu v Stožicah Kozole prikaže proces njegove gradnje in življenje na gradbišču. Od grobih začetkov in napornega dela za delavce do popolne zelenice, ki se zaključi s prikazom nogometnega derbija. Kader stadiona, ki poka po šivih, pojasni potrebo po takšnih objektih. Gre za nadaljevanje ritualnih praks, kjer v množici izgubimo nadzor nad lastnim sebstvom in se zlijemo s kolektivnim značajem skupnosti.
Ritual je v sodobnosti na preizkušnji tudi pri arhitekturi sakralnih prostorov. Doživetje numinoznega se posameznikom javlja vse bolj po lastnem, partikularnem izboru. Obred se je razpršil na številne pritikline. Toliko težje je s postavitvijo enega cerkvenega prostora zadovoljiti družbene potrebe po razbremenitvi realnega in učvrstitvi kolektivnega. Sakralne prostore dopolnjujejo stadioni, kinodvorane, omenimo lahko tudi umetnostne galerije. Letošnji grafični bienale v Ljubljani denimo ponudi enega od teh razpršenih pritiklin rituala. Uvaža dogodke v naša prazna življenja, da ne bi postali prosojna tavajoča bitja izropanega sveta.
Nemški paviljon na beneškem bienalu doživimo z vstopom v Schlingensiefovo [Šilingenzifovo] realno. Gre za transformiran sakralni prostor, ki je prežet z osebno izpovedjo in njegovo boleznijo. Prosto po Walterju Benjaminu smo prav z mehanično reprodukcijo umetnosti prišli do točke, ko se je ta osvobodila od svoje odvisnosti od rituala. A zdi se, da se ritual vrača v polje umetnosti in arhitekture z druge strani ter od njiju ni v celoti ločen. Dandanašnji posvečen prostor obstaja v takšni in drugačni realni ali fiktivni preobleki posameznikov.
To se odraža v sodobni arhitekturi sakralnih prostorov, ki niso več jasno zapovedani. Položaj zvonika, sten in poslikav ni več striktno določen. V ospredju je izvirnost ideje, ki prečisti tradicijo in jo spoji s sodobnostjo. Na tak način se kaže preureditev trga v sakralni prostor na Brezjah arhitektk Maruše Zorec in Martine Tepina. Z inovativno rešitvijo se z odprtjem veličastnih vrat, ki odstrejo prostor v velikosti majhne sobe, trg prelevi v prostor za vernike. To slavnostno odpiranje skritega oltarja je prikazano v filmu Matjaža Ivanišina, kjer se mlad ministrant pripravlja na obred, na trgu pa mu prekriža pot starejši par z vnukinjo. Zdi se, da se za mladeniča in gledalca pripoved s tem bežnim srečanjem šele začne. Tako je prav zanimivo, da se film konča, še preden se zares začne. Na točki, ko se udomačimo s protagonisti pripovedi.
Za predstavitev Biotehniške fakultete – dela arhitektov iz biroja Krušeč – sledimo pozornemu pogledu slikovitega varnostnika, ki ima povrh vsega še izredno dober sluh. To ni običajen varnostnik, temveč se je po dolgem času bivanja v biotehniškem okolju specializiral predvsem za izgubljene živali. Za red poskrbi tako, da polže vrača v njihovo naravno travnato okolje in mimogrede poskrbi za izgubljeno tavajočo kozo. Pot iskanja in reševanja živali odstre pogled na knjižnico, predavalnice in nočni pogled na impresivno fasado osvetljene fakultete. Podobno samosvoj je tudi Ivanišinov film o Hiši na Jurčkovi arhitekta Jožeta Peterkoča, ki je bil predvajan na 14. Festivalu slovenskega filma in o katerem smo že govorili v eni od preteklih oddaj.
Če smo do sedaj pogled obrnili na sodobna bivališča, namenjena raznolikim ljudem, ga bomo za zaključek zasukali v smeri domovanja odpadnih materialov. V centru za recikliranje kovin v Pivki se izrišeta nadvse preprosti in nevsiljivi temni stavbi arhitektov iz biroja Dekleva Gregorič. V nepozidano okolico polno nereda vstopimo skozi življenje poškodovanega moža, ki se vrne po svoje karambolirano vozilo. Tja se vrača, ker so stari ljudski običaji in vraže tu in tam še prisotni v nas. A v zaključni gesti poškodovanca režiser Ivanišin to gesto relativizira in postavi pod vprašaj.
Z ogledom kratkih filmov se gledalec virtualno giblje po prostorih in na tak način dobi vpogled v posamezne delce sodobne slovenske arhitekture. Izvirnost določenih objektov in njihova neobičajna razporeditev prostorov sprožita drugačno kreativnost skozi druge oči. Toliko bolj je zaradi koncentrirane oblike podajanja filmov na udaru mera bistrosti in izčiščenosti ideje, na eni strani arhitektove, na drugi režiserjeve. Za vas Zora Žbontar.
---
Sedaj pa sledi prispevek Andreja Tomažina.
Prejšnjič smo v Temni zvezdi pogledali nazaj, se razgledali po filmski zgodovini in uzrli Lundgrenov film Čistilci v jasni luči spopada in notranjega očiščevanja zunanjih sil na bojiščih angolske državljanske vojne. Nadaljnje brskanje pa je obrodilo še bolj sočne sadove in film, ki je za dekado predhodil Čistilce, je precej jasen primerek vpliva – v tem primeru lobijev - na film in filmsko industrijo. Če večji filmski projekti zakrivajo vpliv sil, ki niso imanentne samemu umetniškemu delu filmskega snovanja, je v B-produkcijah struktura manipulacije bolj lucidna in jasnejša. Film Rdeči škorpijon, Lundgrenov četrti film, je bil režiran s strani Josepha Zita, ki se je dve leti pred dotičnim filmom ukvarjal s še eno legendarno pištoljado pod naslovom Missing in Action. V njej je svoje nagnusne nasprotnike napadal še eden izmed velikih, Chuck Norris.
Naša metoda pri analiziranju samega filma bo naivno interpretativna, pri preiskovanju zunanjih sil pa se bomo naslonili na različne vire in se bomo poskusili izogniti špekulacijam, ki so tako potrebne za razjasnitev dejstev denimo v miljeju korektnejših A-produkcij prijetno osvetljenega Hollywooda.
A vrnimo se k filmu Rdeči škorpijon, ustvarjenemu v letu razpada Sovjetske zveze. Nikolaj Račenko je pripadnik Specnaza, tj. sovjetskih posebnih enot, ki je dobil nalogo eliminirati afriškega uporniškega vodjo Anga Sundato. Ta pa – skrit za drugim filmskim imenom - ni nihče drug kot voditelj angolskega uporniškega gibanja UNITA Jonas Savimbi. Dejstvo, da je v neimenovani afriški državi nastanjena kubanska vojska, nam dá nedvoumno vedeti, da gre za Angolo, saj je bila to edina afriška država, kjer je imela Kuba kadarkoli razvrščeno svojo vojaško moč.
Nikolaj – Dolph Lundgren, kakopak - se že v samem začetku zgodbe izkaže za neidealnega pripadnika posebnih enot, saj se v afriški državi napije in razgraja po širši okolici. Kubanci ga vržejo v zapor in od tam pobegne z dvema pripadnikoma uporniške skupine. Ko pride do tabora, kjer je tudi Sundato, ga – čeprav je pomagal dvema upornikoma pobegniti in jima je rešil življenje – vseeno zaprejo. V majhni in vroči celici sredi noči razmišlja in se v razcepljenosti med realnostjo svoje pripadnosti Sovjetski zvezi in ideali humanega življenja, ki ne odobrava sovjetskega nasilja nad Afričani, odloči, da bo Anga Sundato vseeno ubil. Pri tem ga uporniki z vznesenimi besedami – rekoč, da smrt enega ne pomeni smrti upora - ujamejo in vržejo sovjetskim silam, da opravijo s svojim nezanesljivim agentom po svoje. Nikolaj pobegne iz sovjetske mučilnice in se znajde v savani, kjer ga po piku škorpijona reši domorodec. Vidi, kaj sovjetska vojska dela ljudstvu, in se vrne v uporniški tabor. Ko od strelnih ran prejšnjega sovjetskega napada umre uporniški vodja Ango Sundata, se vsi skupaj, na čelu z velikim Dolphom Lundgrenom, odpravijo razfukat komunistično bazo. Konec je kajpak veličasten.
A kaj, ko je tako lepo strukturirana fabula nastala izpod rok ustanovitelja skupine IFF Jacka Abramoffa. Za kratico stoji International Freedom Fundation, samooklicana antikomunistična skupina, ki je svoje največje finančne injekcije dobila s strani Južnoafriške republike. Svoje delovanje je namenila akcijam proti komunističnim režimom in gibanjem, ki jih je podpirala Sovjetska zveza. K tem je spadalo tudi angolsko komunistično gibanje MPLA. To je dobivalo podporo s strani Kube in Sovjetske zveze. Ni čudno, da je Rdeči škorpijon, veliki Dolph Lundgren, v svoji filmski vlogi prestopil na stran UNITE. Ni čudno tudi to, da je Južna Afrika, tedaj še dežela apartheida, za snemanje dovolila uporabiti tedaj še z njihove strani zaseden teritorij Namibije. In še enkrat, niti malo ni čudno dejstvo, da je večina denarja prišla s strani Južnoafriške republike. Zaradi korupcije pa so – tole bi lahko imenovali kar poceni trivia - Jacka Abramoffa, producenta in pisca filma, v letu 2005 zaprli.
Ko Nikolaj Račenko, pripadnik Specnaza, bije bitko med pripadnostjo Sovjetski zvezi in spoštovanjem humanističnih vrednot prvega sveta, to sploh ni več bitka v najbolj srednjeveškem pomenu te besede. Ni več enakovrednih nasprotnikov, saj na obeh straneh, ali rajši, na strani antropofilnega zahodnega sveta ne stoji več vitez s častnim kodeksom, temveč država s svojim kapitalom. Tudi bitka v zdaj že docela pozabljeni pustolovščini Avatar ni bitka med dobrim in zlim, temveč med hipokrizijo tipa Soros [soroš], ko izkoriščanje postane vir kasnejše humanitarnosti, in nevednostjo določenega dela življa.
Najbrž je ravno zato – zaradi tako lucidno prikazanih vplivov - spremljanje B-produkcij tako plodno. V svojih strukturnih vzorcih namreč nosijo strukture celotnega – tudi in predvsem komercialnega – filmskega aparata.
---
To je bil prispevek Andreja Tomažina. V zadnjem delu našega današnjega druženja boste lahko prisluhnili posnetkom pogovora z Metodom Pevcem, režiserjem ganljivega dokumentarca o Aleksandrinkah. Pogovor se je v začetku oktobra odvijal v Trubarjevi hiši literature, z režiserjem in scenaristom pa se je pogovarjala Katja Šulc.
Aleksandrinke, o katerih je za vas v eni od prejšnjih Temnih zvezd pisala tudi Zora Žbontar, so letošnji nagrajenec nagrade za najboljši dokumentarni film na 14. Festivalu slovenskega filma.
Zgodbo o ženski emigraciji ustvarjalec in spremljevalna ekipa navkljub včasih omejujoči televizijski formi uspešno vzpostavijo skozi subtilno reprezentacijo enega najbolj zamolčanih poglavij slovenske zgodovine.
Četudi gre za snemalni pristop, ki večinoma temelji na intervjujih, njihovo pregovorno delegiranost preplavi neverjetno iskrena živost upovedanih življenjskih izkušenj. Ta iz ekranov hitro zdrsne v gledalčev notranji svet, kjer ga prevzame, a mu hkrati še vedno pusti dovolj prostora. Prostor pa ustvarjalec pusti tudi intervjuvankam in intervjuvancem; ti namreč neverjetno presunljivo izpovedujejo svoje življenjske zgodbe - nekateri vesele, napojene z nostalgijo po srečnem otroštvu in spomini na varnost, povezano z njim, spet drugi pa zgodbe, ki so tako trpke, da ostro zarežejo v gledalčevo izkustveno tkivo.
A prisluhnimo raje Metodu Pevcu, režiserju in scenaristu Aleksandrink:
O dani tematiki in režiserju bomo poglobljeno še spregovorili v naslednji ediciji. Pred pa se od vas poslovimo, naj vas le še spomnimo na jutrišnje predavanje Bojana Anđelkovića v Knjižnici Šiška z naslovom Noordung: Odiseja 2045, ki se bo začelo ob 19.30. Hvala, ker ste bili z nami. Se vnovič slišimo čez 14 dni, ko se bomo torej podrobneje ukvarjali z Aleksandrinkami. Današnjo oddajo smo pripravili Zora Žbontar, Andrej Tomažin in Nina Cvar. Za tehnično realizacijo je poskrbela Kaktus Kaktus.
---
Zvočni posnetek oddaje:
Komentarji
komentiraj >>