V letošnjem letu je pri založbi Modrijan žal izšla knjiga »Čuteča narava«, nemškega biologa in filozofa Andreasa Webra. Prisluhnimo ji:
"Da je krastača pač žival in so občutki, s katerimi nas navdaja stvar okusa, boste rekli? Moda se vam zdi celo grda? Počakajte trenutek. Še enkrat poglejte. Poglejte tako, kot sem jaz. Videli boste, da vam nekaj vrača pogled. Da je nasproti vas nekaj, kar ni stvar ... Nekaj, kar živi ... Pred ribnikom sem ležal na preži in odkrival naravni zakon, ne da bi se tega zavedal ... Danes vem, da gre za srž nove znanosti o življenju."
Andreas Weber nima z žabicami in polžki skupnega samo pogleda in življenske duše, ampak predvsem nekakšno brezmejno sluzavost, ki se jo da otipati na vsaki strani napihnjene knjige. Razlika sicer je, da žabe načeloma ne mislijo, da so utemeljile novo biologijo. Sluzavost pride še bolj na dan na tistih mestih, kjer Weber ne govori „znanstevno“ in poizkuša zgodbo popestriti z avtobiografskimi vložki, polnimi prilizovanja rednim profesorjem in drgnenja z njihovimi mičnimi asistentkami, kar interpretira kot poganjek večnega naravnega zakona, potrebe. Tu nam razkrije tudi svojo nestrpnost do tisth „drugih“ fantov, ki imajo mopede in kadijo. Ne mara jih zato, ker se je njegova prva simpatija odločila za njih, ne pa za malega učenjaka, ki je imel rad žabice iz bližnjega ribnika. Kar pa je najbolj zoprno pri tovrstni sluzavosti, je, da se preko platnic knjige nekako širi v mojo glavo, da postajam sluzavo sovražen, namesto objektivno kritičen. Da bi najraje začel vsem krastačam zatikati čike v usta. Baje da dima ne morejo izdihniti in zato potem počijo. Vsaj tako so mi nekoč rekli fantje na mopedih. Morda pa je tudi ta moja sovražnost eden izmed „čudežnih obrazov“ večnega zakona narave, četudi bi se jo dalo lažje razložiti s klasičnim darvinizmom in bojem vsega proti vsemu.
Weber v nadaljevanju vpelje tri temeljne zakone hrepenjenja, ki naj bi nadomestili zgoraj opisano darvinistično, torej nasilno in bojevito pojmovanje biologije. Sledi razlaga melodije duše, zavzema se za vrnitev vrednot v biologijo in za pojmovanje življenja kot umetnosti. Vse skupaj se pričakovano zaključi z moraliziranjem, ekologijo in nasprotovanjem znanstvenim poskusom na živalih ter z novo utemeljitvijo biologije po načelu sočasnosti iz kvantne mehanike.
Da ne bo pomote, načeloma nimam nič proti »new age-u«, proti interdisciplinarnosti, poljudni znanosti, niti proti rahlo prenagljenim sklepom. Tega je dandanes morda celo premalo. Načeloma se celo strinjam z osnovno idejo tega, čemur Weber reče »moja zasnova nove znanosti«, sicer ravno zato, ker ni v njej ničesar pretirano novega. V tem kontekstu je še kako simptomatično, da se pri mislecu, ki zagovarja enakost in prepletenost vsega z vsem, tako pogosto pojavljajo besede, kot so »jaz« in »moja teorija«. Ta »bolezen« je v znanosti sicer kar pogosta, čeprav ponavadi ne v tako skrajni obliki. Ker pa Weber poizkuša na vsak način pokazati na drugačnost in večvrednost, resnico in nadhistoričnost svoje teorije, mora vse druge teorije poenostaviti in poneumiti do skrajnosti. Tako lahko preberemo tudi: »Seveda se je Platon motil. Njegovo kraljestvo idej ni onkraj, v idealnem svetu.«
Klasično, darvinistično pojmovanje biologije se v zadnjih dvajsetih letih sicer res kaže problematično z več plati. Darwin je bil seveda človek svojega časa, devetnajstega stoletja in človek svoje stroke – empirične znanosti. Evolucijo je utemeljil kot vzročno determiniran sistem odnosov med objekti, pri tem pa v določeni meri zanemaril subjektivno plat, doživljanje in čute. Pokazal je na postopnost prehoda med vrstami, kar implicira tudi postopnost prehoda med značilnostmi teh vrst. Vse lastnosti, ki so bile v klasični metafiziki rezervirane samo za človeka - razum, čustvovanje, inteligenca, ljubezen, itd. - se nam kar naenkrat izkažejo kot produkti, ki so postopoma nastali skozi čas. Ker nimamo več trdnih meja med pojmi človek, žival, rastlina in neživa narava, nimamo tudi nikakršnega zunanjega zagotovila za to, do katere stopnje lahko uporabljamo določen pojem. Ali torej lahko govorimo o istem razumu in čustvovanju tako pri človeku kot pri hrastu in pri kamnu? Zmedo, ki se pojavlja na ravni besed, Weber seveda spretno izkorišča v svoj prid, povezava med pojmom in stvarjo postane skoraj povsem arbitrarna, odvisna od navdiha, zraven pa pridno polni naravni svet še s svojimi fantazijami in nevrozami.
Drugi veliki problem se tiče pravilne formulacije osnovnega načela evolucije, kateremu je Darwin rekel »boj za preživetje«. Problem ne tiči v tem, da bi bilo to načelo nekaj preveč kompliciranega, prej nasprotno, gre za nekaj preveč preprostega. Tako preprostega, da se tega ne da niti poimenovati. Katero besedo najti za to, kar je skupno simbiozi, parazitstvu, plenilstvu in še neštetim drugim možnim odnosom med živimi bitji? Weber to označi s svojimi zakoni hrepenenja, kar je sicer tudi možno. Predvsem pa se lepše sliši. Vendar pa »lepša slišnost« še ni zadostni pogoj za revolucijo v znanosti.
Preostane nam še vprašanje: zakaj se taka skropucala sploh tiskajo in celo prevajajo? Verjamem v človeka in verjamem, da je v zadnjih letih izšlo več milijonov znanstvenih knjig, ki so boljše od »Čuteče narave«. Za razlago bi se verjetno morali potopiti v samo srce kapitalistične logike. Vse bolj pogoste so namreč prazne knjige velikih obljub, tako kot pisano in veliko, a brezokusno sadje v supermarketih. Verjetno se bolje prodajajo knjige s podnaslovi »revolucija znanosti o življenju« kot sicer morda resnično zelo revolucionarne in manj sluzaste knjige o razmnoževanju polžev. Verjetno ljudje nasedajo bombastičnim povzetkom, tako kot jaz. Verjetno je ljudem všeč občutek, da vse razumejo, četudi knjiga ne pove nič.
Za konec naj povem še, da morda le ni tako hudo. V »Dnevniku« se je namreč pojavila recenzija knjige »Čuteča narava«, ki se zaključi s stavkom: »Knjiga, ki je nismo vajeni iz šolskih klopi, a bi morala biti v njih obvezno čtivo.«
Sovražim svoj sovražen in sluzast tekst. Ampak ne morem si pomagati, uboga žival - nisem kriv. Takšen je pač moj odziv na okolje ali pa je tako odločil »Prvi zakon koprnenja«.
Komentarji
komentiraj >>