Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
PARAMOUNT STYLES: Heaven's Alright (Cycle/Konkurrent, 2010) (ponovitev 21. 11. 2011 ob 00.30) (1194 bralcev)
Ponedeljek, 14. 11. 2011
LukaZ



* Z zasedbo Paramount Styles se v naša ušesa in na slovenske koncertne odre vrača Scott McCloud, hrapavi in prodorni glas Girls Against Boys in New Wet Kojak, tudi občasni sodelavec naših domačih Psycho-Path. Z zasedbo Paramount Styles svojo zvočno podoboslovje tokrat vtira v malce mehkejše, a še vedno udarne vode punk rocka, zabeljenega z izkušnjo pregnetene akustične dediščine, danes vseprisotne v punk rocku. Ta se očitno v večji meri izvija iz svoje udarne ekspresivnosti in v primerih številnih starejših ustvarjalcev umika bolj lirični , blago zveneči introspekciji. Cinik bi ob tem pripomnil, da gre za zrelost in rockersko krizo srednjih let, poetičen prisluh pa bi v tem slišal in videl svojstveno utrjenost in sestop iz rockerskega mitskega panteona nesmrtnosti in večne mladosti v sfero nevzdržne minljivosti. Ta se je v primeru Scotta McClouda in njegove nove zasedbe Paramount Styles preselila iz ulic New Yorka prejšnje plošče 'American' v mimobežne podobe in občutja evropskih ulic, ki jih je bend gulil na predlanski evropski turneji.

 

V Paramount Styles še vedno tlijo in zvenijo zvoki, ki smo jih spoznali preko njegove matične zasedbe Girls Against Boys, ne samo v zvoku, monotonem ritmu, temveč tudi v besedi in glasu. Glas je resda izgubil rezkost, skozi katero je McCloud rad sikal in hropel svoje cinizme, ki so ga večkrat delno tudi upravičeno pripeljali k primerjanju z Markom E. Smithom iz zasedbe The Fall. Hkrati pa je ohranil svojo pripovedno linijo, ritem in zven besed ter podoboslovje. McCloud je namreč izrazito nagnjen k nizanju podob, ki jih je v preteklosti večkrat vzporejal s filmskimi podobami. Na tej točki lahko postavimo ustrezno vzporednico z belgijsko zasedbo dEUS, predvsem njenemu poznemu obdobju. Tja ga vleče nenazadnje tudi produkcija zvoka, ki je tokrat izraziteje spolirana, občasno nagnjena k sredinskemu rocku akustičnega značaja z raznolikimi primesmi, ki pa jih je manj kot na prvencu, skoznjo pa se McCloud odmakne tudi od dela, ki ga je v preteklosti obeležil z zasedbo New Wet Kojak. Vendar pa se skoznjo še vedno ohranja svojstven spoj zasvojivega pulza, ki sta ga včasih poosebljala dva basa zasedbe Girls Against Boys, erotičen pulz, ki na novi plošči v drugi preobleki denimo veje iz pesmi 'Desire Is Never Enough'. V njej McCloud prepleta kritiko sodobnega potrošništva z mehanizmom želje. Ta pri njem vedno sovpada s slom. To slo, v katerem odzvanja preplet poželenja in minljivosti izpovedujeta pesmi 'Amsterdam Again' in 'The Girls Of Prague'. Vendar se ta ne zajeda zgolj v morda do sedaj najbolj dovršena McCloudova besedila, temveč veje predvsem iz njegovega glasu in njegovega petja. Če je bilo to v preteklosti bodisi podprto z prožnim in donečim pulzom in hrupnimi kitarskimi prelivi v Girls Against Boys ter v zakajenem jazz rocku New Wet Kojak, se skozi pol-akustiko pričujočih desetih skladb plošče 'Heaven's Alright' razgali v svoji krhkosti. S tem se izvije zgolj nizanju podob in pozi, ki so jo McCloudu večkrat očitali v preteklosti in nas nagovori v vsej svoji v mehkobnost odeti intenzivnosti.

Paramount Styles nas bodo v živo obiskali 17. novembra, ko bodo nastopili v Orto Klubu. V bendu je poleg McClouda še njegov bobnarski kolega iz Girls Against Boys Alexis Fleisig in basist Simon Smet, ob njih pa še dva čelista, Simon lenski iz belgijske zasedbe DAUU in Julia Kent, članica Anthony & The Johnsons. Glede na ploščo se nam morda obeta eden tistih malih, a dobrih koncertnih izkušenj.

pripravil Luka Zagoričnik

 



Komentarji
komentiraj >>