»Deset tisoč, sto tisoč čisto posebnih posameznih vonjev je bil izbral /…/Bilo je, kot da bi imel velikanski besednjak, ki se ga je bil sam naučil /…/,« zapiše Patrick Süskind v knjigi Parfum. Podobno velja tudi za Norvežanko Sissel Tolaas, ki preseneča v Galeriji Kapelica. Kratkemu predavanju o njenem raziskovanju olfaktorne komunikacije je sledil še sprehod po razstavi sintetično zakodiranega strahu. Takega, ki se ga lahko le zavoha.
Tako kot je Marcel Proust ob okusu magdalenice zaplaval v domišljijske pokrajine udobnih spominov tudi Sissel Tolaas opreza za čutnimi razsežnostmi dejanske prisotnosti: konzervira, nato pa sintetizira vonje. S kvalitetno metodologijo in jasno sistematizacijo poudarja rabo jezika: tistega vseprisotnega, a hkrati zapostavljenega, neslišnega.
Učinki vonjav so namreč 'lingua franca' naših gonov. Obrambna funkcija feromonov deluje sama na sebi, a nerazvozlano. Subtilni odtenki parfumov pa ponujajo užitke, ki so žalostno interpretirani zgolj za potrošnikovo razsipnost. Sissel Tolaas bi verjetno z večjim entuziazmom raziskovala molekule vinogradskih substanc. Prav tako ne bi vonja po tobaku preprosto označila kot smrdljivega. Vendar pa bi z lahkoto obrazložila, kako nam slednji drastično otežuje aktivno rabo esencialnega jezika – prav tistega, ki ga sproža vonj.
Razstava v Kapelici po besedah umetnice zgolj informira. Njena funkcija je prej edukativna kot umetniška. Pa vendar deluje znotraj polja sodobne umetnosti. Tiste, ki svoje verujoče obiskovalce privablja z ritualom lastne realnosti in si zato za svojo institucionalizirano relikvijo pogosto izbere vsakršno nenavadnost. Umetniški na-ziv Sissel Tolaas torej igra sekundarno vlogo. Omogoča ji le večji po-ziv k dojemljivosti za razvozlavanje nazalnih sporočil. Tolasseva je znanstvenica, zadostno podučena na področjih kemije, lingvistike in umetnosti. Raziskovalka, katere znanja se poslužujejo parfumerantski giganti, športna industrija in notranji dizajn. Pa tudi pedagoške prakse. In ena redkih, ki svoje izvlečke tudi razstavlja. Zato ji vrata ljubljanskega galerijskega prostora na srečo odpira prav tista kapelica, ki pogosto prisega na naravoslovne komponente umetniškega objekta.
Stene v Kapelici so prepojene z vonji, ne pa z vizualnim gradivom. Tokrat se razstavlja fiziološka izkušnja fobičnih motenj. Doživljaj omogočajo vonjave sedmih anonimnih moških posameznikov, ki so poleg ostalih štirinajstih izbrancev doživljali strašne napade strahu. Ti so izločke svoje perspiracije s pomočjo majhnega elektronskega detektorja posredovali v laboratorij omenjene znanstvenice. Razločevanje molekul je omogočalo nadaljnjo poustvarjanje, pa tudi podoživljanje. Stene razstavnega prostora posledično nikakor ne učinkujejo minimalistično. Po galeriji se širi vonj sintetično regeneriranih molekul, dodatno stimuliranih s toploto. Obiskovalec z drgnjenjem svojih dlani aktivira vonjave, ki mu ponujajo širok spekter čutnih užitkov. Zgolj olfaktornih.
Z vizualnim mankom smo se lahko srečali že na ljubljanskem Grafičnem bienalu v Galeriji Jakopič. Tudi izkustvo praznine je namreč dogodek. Gerard Wajcman [žerar wajcman] pa pod naslovom Objekt stoletja kot ključno poanto modernizma izpostavi prav navidezno praznino. Vendar ne piše o umetniškem delu, katerega objekt je odsoten, temveč preprosto o objektu, ki spregovori o odsotnosti. Sissel Tolaas s svojimi koncepti sicer neposredno ne izpostavlja praznine, vseeno pa nas opominja, da v prostoru, kjer ni ničesar videti, ni nujno, da ne obstaja prav ničesar. Kot bi rekel Wajcman: »Nič je za videti«. Drži, pa vendar mnogo za izkusiti. Pričujoča razstava torej ravno obratno opomni na ignoranco do dekodiranja zaznav, ki so vseprisotne. Svet, v katerem živimo, v ospredje namreč postavlja predvsem dimenzijo vizualnega.
Tokrat smo se z vonjem strahu lahko le spoznali. Do kolikšne mere smo ga opomenili, pa ostaja odprto vprašanje.
Omamljala se je Katarina.
Komentarji
komentiraj >>