Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Petek, 9. 1. 04, 19h: AESOP ROCK - Bazooka Tooth (Definitive Jux, 2003) (2843 bralcev)
Petek, 9. 1. 2004
jizah



AESOP ROCK - Bazooka Tooth (Definitive Jux, 2003)

Aesop Rock, ali po domače Ian Bavitz, je v nekaj letih svoje kariere iz popolnoma neznanega poba, ki je svoje posnetke prodajal na domačih ulicah Long Islanda, prijadral do statusa kultnega rap abstrakneža. To mu je, ob neupoštevanju pollegalnih ter EP izdaj, uspelo zgolj z dvema albumoma - debitantskim "Float", ki je izšel za založbo Mush leta 2000, ter s svojim Def Jux prvencem, imenovanim "Labor Days", ki datira v leto 2001. Prav sodelovanje z odličnim producentom Blockheadom ter šefom založbe Definitive Jux El-P-jem je do sedaj vedno uspelo ustvariti nek prepoznaven in specifičen zvok, ki se je lepo prilegal njegovemu vokalu in flowu. Konec lanskega leta pa je Aesop naredil nov izdelek imenovan "Bazooka Tooth", njegovo drugo ploščo posneto za Def Jux in ploščo, ki ga je precej oddaljila od njegovega dosedanjega dela.

Že razlika med prvima dvema ploščama je v vokalni predstavitvi ter tudi glasbeni zasnovi kar očitna, a vendar je njegov zadnji izdelek v skoraj vseh pogledih drugačen od prvih dveh. Prva vidnejša sprememba je že v sami produkcijski ekipi. Medtem ko sta prvi dve plošči nastali predvsem s pomočjo Blockheada, ki je za to priložnost naredil le 3 beate, ter tudi El-Pja, ki je tokrat prispeval le eno kompozicijo, je na tej plošči večino produkcijskega dela opravil kar Aesop sam. Njegove podlage sicer niso izstopajoče slabše, a ustvarijo drugačne občutke kot prejšnji dve plošči. Odlično se znajde pri Blockheadovemu produkcijskemu delu, kjer se kontrastni vokali združijo z minimalistično-atmosferičnimi beati. Besedilno je še vedno rahlo enigmatičen, deli njegovih tekstov so najbrž zelo primerni za morebitne filozofske študije, večini pa ne najbolj razumljivi. Tudi tematsko se je v nekaterih delih močno odmaknil od svojega prejšnjega dela. Spremembe so v nenehnem spreminjanju razpoloženja avtorja, česar prej nismo bili vajeni, pa v brezupu ter v na trenutke skoraj povsem "eminemovskem" podajanju besed. A vendar je mnogo stvari še vedno ostalo istih. Zanj tako značilna urbana refleksija, obskurnost, kakšen pljunek glasbeni prostituciji ter odličen flow, ki ga spremlja skozi celo kariero. Vokalno je še vedno pretežno hiter, kjer ga kozument kljub morebitni preveliki dozi besed vseeno natančno razume, njegov doneč glas v sklopu z velikim številom nasnemavanj pa se zdi primeren njegovim blodnjam, zgodbam in množici metafor. Najlažja razlaga v različnosti njegovega razpoloženja je morda prav citat s prejšnje plošče "Life's not a bitch, life is a beautiful woman" ter na drugi strani citat z nove plošče "Life sucks, dickhead!".

Na plošči, ki jo pravoverni fani najbrž niso bili veseli že zaradi dejstva, da je eden od producentskih biserov Blockhead sproduciral premalo plošče, pa najdemo tudi nekaj odličnih gostov. Že prej omenjeni El-P se znajde v pesmi, ki je tipično rapersko-batlerska in v kateri napade bostonskega "emsija" Esoterica, iz njegove založbe pa prihaja še projekt Party Fun Action Committee ter odlični Mr. Lif. Edini gost, ki sicer ne deluje pod etiketo založbe Definitive Jux, pa je nekdaj odlični duet Camp Lo.

V kolikor je "Float" zvenel raziskovalno, osebnostno nesigurno in precej vesoljsko ter je "Labor Days" neke vrste urbana paranoja, kot jo doživlja raper, je "Bazooka Tooth" samopoveličevalna in nam ponuja brezupno upanje ter veliko manj humorja kot prejšnja izdelka. Z literarno domišljijo, precizno izdelanim političnim mnenjem in vokali v različnem tempu, razslojeno produkcijo ter na jazzu inspiriranimi sampli nas Aesop Rock še vedno prepriča. Morda ne več tako kot nekoč, a vendar je dokazal, da še vedno ostaja zvest podzemni publiki, saj na plošči ne najdemo niti enega beata, ki bi bil namenjen bolj širokim raperskim ušesom.

Prihodnji teden v Tolpi bumov: VIKTOR VAUGHN - Vaudeville Villain (Sound Ink, 2003)



Komentarji
komentiraj >>