Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
IMMORTAL TECHNIQUE: The Martyr (Viper, 2011) (ponovitev 25. 11. 2011 ob 00.30) (1099 bralcev)
Petek, 18. 11. 2011
jizah



* V času, ko tako mainstream kot podzemna raperska scena po nareku svojih glavnih korporativnih, skrajno kapitalističnih malih ali velikih založb ameriški mladini narekujeta raperske trende, je vprašanje obstoja angažiranega, zavednega rapa, čigar publika je po večini še bolj naklonjena zastonjskemu, kvazi nekapitalističnemu konzumiranju muzik, precej relevantno. Med vsem slaboumnim in nezabavnim pimpanjem bejbik, kajenjem zelenja, cracka in šmrkanja kokaina, nasilnimi kvazi gangsterskimi, streljaškimi egotripi, merjenji dolžin lulčkov, opletanjem s fancy oblačili, prvorazrednimi avtomobilskimi modeli, zlatom, enovrstičnimi kretenskimi najavami za mozoljave najstnike in obvezno generično klubsko produkcijo se vseeno najde kakšen konkretno in argumentirano načitan raper, ki opozarja na problematiko tovrstnega pojavljanja.

Že res, da je v ušesih mnogih rap aktivistična glasba, saj je generacija osemdesetih rasla z Grandmaster Flashevimi uličnimi sporočili, Chuck D-jevsko sporočilno kritiko sveta okoli nas in Krs-Onovskim značilnim pridigarstvom, a rap je v zadnjih letih vendarle izgubil predvsem noto zabavnosti in humornosti tudi pri zgoraj omenjenih tematikah, ki jih danes prevzema predvsem sfera t. i. klubskih raperjev. Razlika med revolucionarnostjo Public Enemyjev, ki se je z aspekta ulične kredibilnosti dotikala vprašanj enakosti, podhranjenosti politike, vere, korporacij in multietničnosti in je s svojimi sporočili dosegla ušesa mnogih, ter današnjimi angažiranimi raperji je namreč predvsem v inovativnosti, mogočnosti produkcije in zmožnosti, da so bili aktivistični, angažirani raperji zmožni preklopiti tudi v polje zgoraj omenjenega pimpovstva in so bili hkrati zabavni.

Današnji aktivistični rap gradi na strogi resnosti in nenehni angažiranosti, kjer ne pušča prostora za zabavne eskapade, temveč poslušalca nenehno sili, da mu sledi s polno resnostjo in pozornostjo. V še večji meri pa se velika večina teh aktivističnih raperjev zapleta okrog enih in istih tematik na soroden, večinoma zelo banalen način. Nota kredibilnosti se seveda izgublja v brezvezju, enoličnosti in enodimenziolnosti jamranja. Za razliko od njih pa zadnja leta sceno znotraj resnega, trezno premišljenega in dobro artikuliranega, argumentiranega kurčenja pretresa newyorški raper perujskih korenin Immortal Technique. A glej ga zlomka, tudi njemu manjka prav ta mali preklop, da bi lahko znotraj svoje pripovedno udarne in močne tekstovne, politično zavedne kohezivnosti spretno prehajal v svet zabavnega; enostavno samega sebe na trenutke jemlje preresno.

Seveda je tovrsten pristop za opustošenost raperskih gobezdal več kot potreben, a njegovim vse boljšim besedilom, kjer strupene puščice merijo proti vrhovom politike, lobijem, vojski, kapitalskim mogočnežem, ki se imajo oz. kar so nekakšni zemeljski bogovi našega sveta, ki jih Immortal imenuje z imeni in priimki, manjka kakšen trenutek sproščenosti, čeravno je v zadnjih letih prevzel občasno aforistični in punchlinersko močnejši stil. Tudi tehnično Immortal Technique vseskozi napreduje, besedila so vse bolj detajlna, pred prodajo in denar pa postavlja lastno ekspresijo in sporočilno vrednost, saj si njegovo ploščo „The Martyr“ lahko kot zastonjski dolpoteg potegnete s strani njegove založbe „Hiper Recordds“.

Tematsko ostaja glas brihtnega, načitanega in dobro argumentiranega raperja, ki poleg institucionaliziranja rasizma, socialnoekonomske globalne neenakosti, napadanja koruptivnih elit in vseprisotne pop kulture ter teorij zarote s svojo vlogo prenašalca sporočila opozarja na vse pasti sodobnega subtilnega suženjstva. Album je popolnoma v stiku s časom, saj po uvodnem nagovoru sledi cinična kompozicija o tem odstotku ljudi, proti katerim se bori tudi sam kot del okupacijskega gibanja v newyorškem Central parku. Na tem mestu polemično spregovori o marsikateri vsakdanji stvari, ki smo jo ljudje pripravljeni požreti, na čelu s cenzuro. Vseskozi konsistentno nagovarja poslušalstvo in družbo, pravzaprav gre za nekakšno vlogo učitelja zgodovine z mešanico o aktualnih družbenih nepravilnostih in nategih, kjer te v nekaterih stvareh tako zelo povleče v besedilo, da greš še sam preverjat določene podatke. Njegova politična podkovanost mu skozi ves album dovoljuje ostrino, ki jo bodo vsekakor internetni in ostali poslušalci bodisi vzljubili bodisi zasovražili.

No, zastonjski album pa ne uspe držati stika s produkcijske plati, saj so podlage polne dramatičnih in sarkastičnih samplov glomaznih popkulturnih ikon, kakršne so v samplih najdene megazvezde Bon Jovi, Abba, Alan Parsons ali Aerosmith, sicer zaradi zakona o vzorčenju zrele za tožbe, ki pa si jih korporacije zaradi protiučinka verjetno ne bodo privoščile. Glavni problem je bolj kot v samplih, ki sicer prihajajo tudi s filmskega in funkerskega sveta, ta, da je produkcija dokaj monotona in da se predvsem pri dramatičnosti ne ujema z besedili. Podlage so sicer preproste, zgrajene na osnovnem raperskem bobnu in basu ter precej zlizanih melodičnih samplih, nikakor pa ne uspejo dihati skupaj z besedili ter provokativnostjo in agresivnim raperskim stilom Techniqua. Strukture rim so precej boljše kot na njegovih prejšnjih albumih, a puščajo preveč prostora za njegovo jezo, saj jih vokal vedno znova povozi in prevzame primat, kar je v Immortalovem primeru do neke mere razumljivo. Iz tega izstopajo le 4 podlage z začetka albuma, nato pa album pade v stokrat slišano produkcijsko sliko brez jajc, kakršna fant kaže pri besedilih.

Album, na katerega bodo drkali feni političnega rapa, saj globoko presega vse sorodne albume. Po drugi strani pa bo raperska publika, ki išče tako angažiranost kot humornost, močne besedne igre ter zanimive sample in izrazne beate, ostala verjetno precej zadržana in si v player raje vrgla stare dobre Public Enemy, katerih šef sicer tudi gostuje na tej plošči. Vsekakor pa je treba povedati, da gre za doslej najbolj kohezivno in najpotentnejše delo Immortal Techniqua.

pripravil Marko Godnjavec- Jizah



Komentarji
komentiraj >>