V četrtek, 10. novembra, je ciklus predavanj Delavsko-punkerske univerze o financializaciji otvoril zaslužni profesor Ekonomske fakultete v Ljubljani Viljem Merhar. Predavanje z naslovom »Finančni kapitalizem - finančna oligarhija« je posvetil razlagi historične geneze sodobnega finančnega kapitalizma.

V uvodu se je Merhar posvetil tematizaciji štirih vrst trgov, značilnih za kapitalistična gospodarstva: trgu blaga, trgu delovne sile, trgu denarja in trgu kapitala. Oris historičnega razvoja teh trgov je služil predvsem razlagi vznika finančnega kapitala, s katerim upravlja finančna oligarhija. Trgi blaga so se razvili v zgodovinski situaciji, ko je družba začela proizvajati presežke, ko se je uveljavila specializacija proizvodnje preko delitve dela in ko je vzniknila privatna lastnina. Že v predkapitalistični družbi je pod temi pogoji nastala enostavna blagovna proizvodnja. Ta je v srednjeveških mestih spodbudila združevanje in organizacijo producentov v cehih.

Meščanska revolucija se je obrnila proti cehovski solidarnosti, saj je ta ovirala konkurenco. Z odpravo proizvodnih obratov, ki so bili organizirani v cehih, je postopno vzpostavila pogoje za nastanek individualne lastnine in kapitalistične blagovne produkcije. Obenem je bila z dokončno odpravo fevdalizma preko procesa primarne akumulacije delovna sila na trgu spremenjena v blago, medtem ko ji je v produkcijskem procesu pripadla vloga neposrednega producenta.

Na drugi strani so nastali kapitalisti, ki so denar spreminjali v kapital, s tem da so ga vlagali v delovno silo in produkcijska sredstva. Kapitalistom je sprva pripadala tako vloga lastnikov kot upravljavcev produkcijskega procesa, ki so ga organizirali na profitnem motivu. Na tak način je po Merharju nastal liberalni kapitalizem, katerega primarna naloga je bila, da v pogojih neizprosne konkurence razvija produkcijske sile.

Z vedno bolj intenzivnim razvojem produkcijskih sil je naraščala organska sestava kapitala, zaradi česar so bile potrebne tudi vedno večje količine denarja, ki jih je bilo treba pretvoriti v kapital. Konkurenčni kapitalizem je na določeni točki razvoja zaradi inherentnih protislovij naletel na svoje meje, saj sta se začela uveljavljati procesa centralizacije in koncentracije kapitala.

Vzporedno s procesi rasti organske sestave kapitala, centralizacije in koncentracije kapitala pa se je povečevala tudi količina nakopičenega denarja. Ta je pristala v rokah gospodarskih subjektov, ki so čakali, da se je količina denarja povečala do te mere, da je bilo denar možno investirati oziroma pretvoriti v kapital. Nakopičen denar je po definiciji neproduktiven in se veže na specifičen trg - trg denarja.

Na tej točki razvoja se pojavijo banke, ki zbirajo denarna sredstva, jih centralizirajo in posredujejo tistim, ki so pripravljeni razširiti proizvodne obrate in denar investirati. Večja kot je organska sestava kapitala, več denarja se torej steka v banke, ki na trgih denarja prodajajo denar in posredujejo med varčevanjem in investicijami. Druga inovacija, ki se pojavi na tej točki razvoja, je skupinska lastnina, ki odpravi individualno lastnino in lastništvo podjetij razdeli med delničarje. Lastniki se pri tem ločijo od produkcijskega procesa in začnejo delovati na borzi, medtem ko je upravljavska funkcija prepuščena menedžerjem. Slednji so okupirani z akumulacijo kapitala, prvi pa so zainteresirani za donose dividend.

Na borzah se obenem razvije trgovanje z delnicami, ki omogoča prodajo deležev podjetij in predstavlja mehanizem, preko katerega se ustanoviteljski dobiček, ki poraja fiktivni kapital, pretaka v roke lastnikov podjetij. S tem je po Merharju kapitalizem prešel iz liberalne v monopolno fazo, v kateri se je na trgu močno skrčilo število producentov in število povpraševalcev. Monopolna podjetja so dobila ekonomsko moč, s katero vplivajo na cene in realizirajo monopolne profite, ki so prečrpani iz profitov nemonopolnih panog.

Enako kot z industrijskim se je zgodilo tudi s trgovskim kapitalom in kapitalom, ki se je koncentriral in centraliziral v bankah, ki so prav tako postajale vedno manj številne in vedno bolj vplivne. Z dovršitvijo teh procesov se je trgovski, industrijski in bančni kapital združil v finančni kapital, s katerim je začela upravljati maloštevilna oligarhija, ki je lahko prakticirala ogromno monopolno moč. Finančna oligarhija za razliko od liberalnih kapitalistov nima motiva vlagati denarnih sredstev nazaj v podjetja, saj bi intenzifikacija produkcije v končni instanci minimizirala njihove dobičke.

V tovrstni situaciji se poleg izvoza blaga začne uveljavljati tudi izvoz kapitala, predvsem v države z bogatimi surovinskimi viri in ceneno delovno silo. Kapitalizem na tej točki preide v stopnjo, ki jo je Lenin poimenoval imperializem.

Imperialistične države, ki so nastale na prehodu iz 19. v 20. stoletje, so v tekmi za trge, na katere so skušale izvažati kapital, ki je bil koncentriran v rokah finančne oligarhije, naletele na nepremostljive medsebojne konflikte. Ti so rezultirali v 1. in 2. svetovni vojni, ki sta bili obeleženi s konflikti med imperialnimi silami. Ker je že 1. svetovna vojna porodila tudi množične socialistične revolucije, poleg tega pa se je politično stanje destabiliziralo v ekonomski krizi iz let 1929-1933, so ogroženi kapitalistični razredi politično stanje stabilizirali s politiko polne zaposlenosti. Teoretsko osnovo za njeno implementacijo je ponudil Keynes. Za rešitev recesije, ki se je poglabljala zaradi neuspeha tržnega avtomatizma prevajanja prihrankov v investicije, na katerega so stavili neoklasični ekonomisti, je ponudil politiko državnega intervencionizma.
Kapitalistične države so v medvojnem in povojnem obdobju po Keynesovih receptih preko davkov nakopičile velike količine presežnega produkta, ki so ga skoncentrirale v državnem proračunu. Presežke so države nato usmerjale v investicije na podlagi motiva uporabne vrednosti.

Država je tako, kot ugotavlja Merhar, vse do zadnje tretjine 20. stoletja v vedno večji meri opravljala lastniško funkcijo, medtem ko je upravljavsko funkcijo prepustila državnim menedžerjem. V 80. letih 20. stoletja pa je s pojavom reaganomike in thacherizma na podlagi odpora do državne lastnine prišlo do procesov liberalizacije, deregulacije, denacionalizacije in privatizacije. Spet je začela prevladovati skupinska lastnina, ki je povzročila ponoven vzpon finančne oligarhije. Ta se je osamosvojila pri upravljanju z lastnino in pridobila enormen vpliv tudi pri določanju mednarodne politike. Pridobila si je nadzor nad proizvodnimi procesi in z izumljanjem novih finančnih instrumentov spodbujala razvoj finančnih trgov, kar pa je pripeljalo do globalne finančne krize, ki smo ji priča danes.

Po Merharju je način reševanja krize kapitalizma kot sistema moč najti v samoupravljanju, saj to temelji na družbeni lastnini in vso družbo postavlja v enotno vlogo lastnika, upravljavca in neposrednega producenta.

Naslednje predavanje Delavsko-punkerske univerze iz cikla Financializacija bo 25. novembra, ko bo na sporedu predavanje Mislava Žitka z naslovom »Delavski razred in financializacija«.

Poročilo je napisal Sašo Furlan.