Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SAMO ŠALAMON BASSLESS TRIOS: Duality (Samo Records, 2011) (ponovitev 27. 11. 2011 ob 00.30) (958 bralcev)
Nedelja, 20. 11. 2011
MarioB



* Mariborski kitarist Samo Šalamon nas je že navadil na pogoste in zelo kakovostne izdaje. Po januarja objavljenem albumu Almost Almond je zdaj pred nami že drugi njegov letošnji in skupno dvanajsti album. Naslova zasedbe – Samo Šalamon Bassless Trio – in samega albuma, Duality, nakazujeta tokratni format. Če se je na Almost Almond predstavil v kitarskem triu, nam tokrat v posluh ponuja kar dva tria, ki ju druži dejstvo, da v njih ni basista.

Obema trioma je skupno tudi to, da ob Šalamonu, ki je avtor vseh skladb, v njiju igrata po en saksofonist in bobnar. Trojki pa se razlikujeta v tem, da v prvem igrata Američana, saksofonist Tim Berne in bobnar Tom Rainey, v drugem pa Evropejca oziroma Italijana, pihalec Acchile Succi in bobnar Roberto Dani. Ta ugledna imena smo že srečevali ob Šalamonovem, prvič pa nam mariborski strunar streže s skupnimi posnetki z enim najbolj cenjenih ameriških saksofonistov Timom Bernom. Z njim in Raineyjem je Šalamon igral leta 2008 na Cankarjevih torkih in posnetki so očitno s tega koncerta, čeprav sta na albumu zapisana le mesec in letnica snemanja.

Posnetki z Bernom in Raineyjem tudi začenjajo album Duality in že od začetnih energičnih rifov nas glasbeniki potegnejo v središče razvejenega glasbenega mnogogovora. Berne in Šalamon si sprva izmenjujeta mamljiv, malodane funkovski rif ter prek njega začneta razvijati kompleksno strukturo, kjer se prispevka obeh solistov pregibata vsak po svoje, medtem ko Rainey s sinkopiranimi poudarki dodaja k vtisu neujemljivih in zankastih harmonij. Sledi navidezno umirjanje, v katerem se Berne prepusti lirizmu, medtem ko Šalamon in Rainey z abruptnimi in ostrimi potezami poskrbita, da ima skladba kljub liričnim pasažam ves čas nemiren in iščoč duh.

Značilnosti uvodne skladbe, torej prefinjeno združevanje kontrastov, tako v zvenu kot v samem načinu igranja, se v nadaljevanju glasbe ameriškega tria ponekod znova pojavijo, a pri kar nekaj skladbah glasbeniki raje stavijo na razigrano melodičnost. Le-ta, čeprav zelo všečna in mamljiva, pa spet ni osišče komadov, ki znova zaseda še radikalnejša zvočna polja z nabritima, kričečima saksofonom in kitaro ter razpršenimi bobni.

Prehod med zadnjim komadom ameriškega tria in prvim evropskega je zelo jasen – iz frenetičnega igranja v sanjavost. Čeprav nam tudi evropski trio ponudi precej žilave igre, so vendarle njegov »tour de force« všečne melodije. Te so enkrat, kot že rečeno, sanjave, drugič spet pa živahne in razburkane. Za ta drugi trio se najprej zdi, da igra bolj konvencionalno, vendar pa podrobno poslušanje tudi tukaj razkrije luciden Šalamonov čut za nianse in pretanjeno razdelitev vlog med inštrumenti.

Skladbe pri obeh triih tečeta po premišljeni dinamiki, ki se v obeh primerih sklene različno. Če je ameriški trio svoj del sklenil udarno, se evropski zlagoma utiša, kar postavi piko na i skozi album lepo razdelani ideji dualnosti. Še pred tem pa nam evropski trio ponudi svoje najboljše trenutke, ko Succi v predzadnjem in zadnjem komadu prime za basovski klarinet.

Tega se loteva s presunljivo previdnostjo in iz njega izvablja milozvočne, rahlo zatemnjene zvoke. Šalamonova kitara pa je v prvem od dveh sklepnih komadov sprva v ozadju, kjer niza akorde, podobne nežnemu prebiranju po klavirju. Kmalu pa se Šalamon s kombinacijo liričnih, zadržanih in bolj zapletenih solov prebije v ospredje, kjer mu nato Succijev klarinet parira z globokimi odrezavimi toni, ki delno prevzamejo vlogo basa.

Sklepni komad pa, kljub istemu inštrumentariju, ponuja spet zelo drugačno muziko. Komad se iz hitrega začetka z razigrano baterijo bobnov kaj kmalu prelevi v večslojno kompozicijo, ki ji uspe v slabih sedmih minutah postreči s številnimi in raznolikimi postopki grajenja dinamike in vzdrževanja negotove napetosti.

Album Duality, s katerim si Šalamon utrjuje pozicijo enega najzanimivejših in prepoznavnejših slovenskih jazzerjev, se po kakovosti, prepričljivosti igre in invenciji vpisuje med njegove najbolj zrele dosežke. Zapomnili si ga bomo po izjemni melodičnosti in seveda še posebej skrbno grajeni dinamiki, kar je bilo, spričo dejstva, da oba tria igrata brez basista, še dodatna in kar zahtevna naloga. Album je po eni strani svojevrsten rezime tistega, kar je Šalamon ustvarjal v zadnjih letih, po drugi pa potrditev njegove vitalnosti, prilagodljivosti različnim formatom ter ne nazadnje dokaz njegove izredne skladateljske in glasbeniške kondicije.

pripravil Mario Batelić



Komentarji
komentiraj >>