Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
D`Arcy Niland - Shiralee (989 bralcev)
Ponedeljek, 21. 11. 2011
Petra Meterc



D´Arcy Niland je bil kovač besed. Pri osmih letih je njegova mama prinesla domov slovar, ki ga je kupila na obroke. O tem je nekoč povedal: »Tako ponosni smo bili na tisti slovar. Drugi ljudje v Glenu so imeli mehanične klavirje in so jedli najboljše kose mesa, mi pa smo imeli slovar angleškega jezika.« Verjetno se, ko je kot otrok prebiral slovar, ni zavedal, da bo nekoč tudi sam v ponovno, preneseno uporabo vpeljal besedo, ki je sicer v času, ko je napisal svoj prvi roman, že spadala med zastarele.

»Shiralee« je izraz za popotno malho, natančneje takšno, ki spominja na ovčje stegno. V času, ko je Niland napisal istoimenski roman, je bil bolj pogosto v uporabi izraz »swag«, torej malha, ki so jo na svoji poti uporabljali »swagmeni«, delavci-klateži, ki so vandrali po avstralskem bušu. Glavni protagonist v romanu Shiralee je prav tak popotni delavec. Od povprečnega klateža buša se razlikuje po sopotnici - štiriletni punčki, ki jo je iz maščevanja za ženino nezvestobo, privlekel s seboj na pot.

Punčko Buster, katere ime bi bolje delovalo kot vzdevek kakšnega robustnega moškega, surov popotnik Macauley na začetku vleče s seboj kot kašnega nezaželenega ščeneta, ki preveč govori in ga le upočasnjuje, počasi pa se na svoj »mlinski kamen«, kot jo sam poimenuje, naveže. Njuna pot je polna slabega vremena, spanja pod milim nebom, srečevanj z drugimi klateži, aborigini, pijanci ter občasnimi pretepi. Macauleyu Buster postopoma priraste k srcu, pa četudi si tega ni nikoli prav zares želel.

Niland, katerega prvi roman je požel tudi največjo slavo, sicer pa je bil poročen z novozelandsko pisateljico Ruth Park, je bil mojster kratkih zgodb; napisal jih je več kot petsto. Tudi Shiralee ima pravzaprav, z izjemo dolžine, strukturo kratke zgodbe. Poglavij ni, prav tako je dogajanje nepredvidljivo, zato skorajda ni naravnega premora, ki bi si ga bralec lahko brezskrbno vzel med branjem. Njegov stil je naraven, evokativen, izrazit, opisi avstralske divjine so živi, prežeti z ostrim humorjem ter subtilno nežnimi trenutki med očetom in Buster, ki se uspešno izognejo sentimentalnosti ali sladkobnosti.

Roman se osredotoča predvsem na paradoksalno naravo bremen, ki jih človek zavedno prenaša s seboj. Tako breme je bila za očeta Buster. Klatež, ki ga srečata na poti, jo označi za »shiralee«, z uspehom romana v letu 1955, ko je bil izdan, je tako izraz za popotno malho pridobil prenesen pomen – »shiralee« se je v avstralski angleščini obdržal kot izraz za breme.

Dejstvo, da se je delo v slovenščino prevedlo 56 let po njegovi prvi objavi, vsiljuje misel, da se je to zgodilo prav zaradi njegove literarne vrednosti, ki je čas ni načel. Včasih se molj v tej teoriji zmoti, tokrat pa jo z veseljem potrjuje. Shiralee je tipičen avstralski roman. Je roman poti in surovih realij avstralskega buša, v katero je vpletena realistična zgodba o očetu in ljubezni do njegove klepetave malhe, ter roman, ki bi zlahka služil za inspiracijo Cormacu McCarthyju, ko je pisal svojo Cesto. Konec koncev tudi neskončna avstralska pokrajina včasih spominja na nekakšno postapokaliptično pustinjo ...

Roman je letos v prevodu Katarine Mahnič izšel pri založbi Modrijan. Besedo o Shiralee je širila Petra.


Komentarji
komentiraj >>