Statistka tokratne paradne tekmovalne sekcije Perspektive se nagiba predvsem v korist ženskih ustvarjalk in evropskega filma, malo manj v korist kakšnega bolj zahtevnega gledalca, ki bi utegnil od omenjene sekcije pričakovati kanček več mondenosti. Poleg šestih evropskih smo letos izbirali le med tremi južnoameriškimi in enim ameriškim filmom. O afriškem ali azijskem filmu ni bilo sluha, menda zato, ker evropski film doživlja renesanso, medtem pa tuja ustvarjalnost očitno šibi. Resnica ali ne, vsekakor škoda za sekcijo, ki naj bi izpostavljala sveže upe sodobne kinematografije in gledalcem odkrivala nove teritorije. Bera je bila vseeno dobra, Perspektive so presenetile s kopico nenavadnih in osupljivih filmov, z nekaterimi od njih vam postrežemo danes. V tokratni izdaji Kinobara postavljamo v fokus četverec - špansko bizarno popotovanje Finisterrae, mehiško odisejado Naprej, Alicia, avstrijski družinski kaos Brez očeta in ameriško apokalipso Zaklonišče.
Začnimo z zagotovo najbolj nenavadnim filmom letošnjega festivala, dobitnikom letošnjega rottredamskega tigra, filmom Finisterrare. Dva duhova, rusko govoreči pojavi v belih rjuhah z izrezanimi očmi, ena na konju, druga občasno na invalidskem vozičku, se odpravita na romarsko proti koncu sveta, rtu Finisterrare. Na sam rob se odpravljata naveličana dolgočasnega življenja duhov in z namenom, da tam najdeta svojo odrešitev, nekakšno ponovno učlovečenje, ki ju bo vrnilo v deželo živih. Njuno intimno in relativno mirno vandranje zaznamujejo predvsem bizarne situacije in srečanja s čudaškimi pojavami, vse skupaj pa deluje kot dobra kombinacija tripa in meditacije. Slednje lahko morda pojasnimo z dejstvom, da je avtor filma Sergio Caballero, eden izmed direktorjev famoznega barcelonskega festivala za napredno glasbo, Sonar. Zanimivo je, da se je Caballero snemanja lotil v diametralnem postopku; najprej je bilo na vrsti snemanje, šele nato je bil spisan scenarij, dialogi pa so bili dodani na koncu. Vso absurdnost in nesmiselnost filma pa Caballero uravnovesi s predirljivo podobo narave. Naravnost fantastični statični posnetki melanholične narave - ta spominja na hladno rusko pokrajino - so podoba popolne estetike, ki gledalca prevzame in pomiri. Finisterarre je fuzija nesmisla in lepote v najboljšem možnem pomenu. Genialno in ne za vsakogar - še posebej ne za tiste, ki so slabovoljno odkorakali z dvorane.
Morda veliko bolj razumljivo, a enako intimno in fotogenično pa je potovanje devetnajstletne Alicie, protagonistke mehiškega filma Naprej, Alicia. Prva z zlato palmo nagrajena mehiška režiserka Elisa Miller je skozi digitalno kamero in super osmičko posnela več kot 300 ur materiala, ki ga je naposled združila v prepričljivih 67 minut intimne poetične drame in vizualne simfonije. Alicia zapusti dom in se odpravi v Buenos Aires, da bi tam uresničila svoje sanje in postala akrobatka na trapezu. Izgubljena v velikem mestu in med novimi ljudmi se kmalu zave svoje krhkosti in negotovosti svojih sanj. Sooča se z občutki osamljenosti, praznine in odtujenosti, ki jih, iščoč svoj prostor pod soncem, pozna večina današnjih mladostnikov. Dekle se v iskanju identitete in hotenju, da uresniči vsaj eno svojo željo: videti sneg, odpravi na patagonski ledenik. Mimogrede, pobeg na ledenik je neke vrste biografski vložek, ki temelji na avtoričini resnični obsesivni želji, da bi ga obiskala.
Aliciina nežna in otožna dnevniška pripoved se tam zlije s podobo hladne narave argentinskega juga; konec je blizu, vendar navdaja z upanjem. Alicia na ledeniku ne najde le snega, ampak tudi človeško bližino.
Nadaljujemo s kompleksno družinsko dramo Brez očeta, celovečernim prvenecem mlade avstrijske režiserke Marie Kreutzer. Pravkar preminuli Hans je v osemdesetih vodil hipursko kardelo, nekakšno samozadostno skupnost na avstrijskem podeželju. Ženske so ga oboževale, on jih je oboževal nazaj in vsake toliko zaplodil kakšnega novega otroka. Kmalu po rojstvu zadnje hčere se je situacija zapletla, komuna pa začela postopoma propadati. Dvajset let kasneje, tik pred svojo smrtjo, si želi Hans še zadnjič videti svoje otroke, vendar še pred njihovim prihodom umre. Zdaj že odrasli otroci se zberejo v nekdanjem domu, kjer se začne njihovo retrospektivno potovanje v mladost, ki odkrije mnoge temne skrivnosti v na videz funkcionalni družini. Travmatično razčiščevanje preteklosti zahteva redefinicijo odnosov in pozicij, na katere pa nekateri niso pripravljeni. Film o razpadanju človeških odnosov in kreiranju novih.
Brez očeta se v svoji dinamiki popolnoma razlikuje od dvojice prej predstavljenih filmov, soroden jim je le v subtilnosti pripovedovanja in, če ga primerjamo z Naprej, Alicia, z izrazito žensko noto. Film je silovit, napolnjen je z bogatimi dialogi in intenzivnimi odnosi, predvsem pa gre za kolaž različnih, a soodvisnih intimnih zgodb. Kreutzerjeva v filmu secira patriarhalne odnose in v središče postavlja figuro očeta v netradicionalni in kasneje tradicionalni družini. Kljub temu da Hans umre, ostaja vseprisoten, zgodba se še vedno vrti okrog njegove osi. Sam naslov – BREZ očeta - ne reflektira njegove fizične, temveč njegovo čustveno odsotnost - vsi otroci imajo očeta, vendar je ta popolnoma neaktiven. Oče obstaja v teoriji, ne v praksi. Svoje odgovornosti se dokončno znebi s smrtjo, ko se izogne konfrontaciji s svojimi otroki. Smrt je zanj odrešitev, zanje pa propad vrednot.
Zaključimo v stilu, zaključimo z nagrajencem. O nagradi vodomec, za katero so se lahko potegovali filmi iz sekcije Perspektive, je odločala mednarodna žirija, ki je z osrednjo nagrado ozaljšala dramo Zaklonišče ameriškega režiserja Jeffa Nicholsa. Zgodba nas popelje v zadušljiv in zakoten kraj v Ohiu. Spoznamo Curtisa LaForcha, mirnega družinskega človeka, zglednega moža in vestnega očeta male gluhoneme Hanne. Rutino Curtisovega monotonega življenja naenkrat zmotijo psihadelične in moreče sanje o prihajoči nevihti, ki se kasneje potencirajo v halucinacijah. Curtis si sanje razlaga kot slutnjo prihodnosti, breme spoznanja pa zadrži zase, vse skupaj pa postaja bolj in bolj nevzdržno. V strahu pred kataklizmično nevihto začne obsesivno graditi podzemni bunker. Njegovo nerazumljivo vedenje ga stane službe, najboljšega prijatelja, skoraj razpade tudi njegova družina. Zatočišče je postavljeno in na koncu se stemni, na zemljo pa padejo težke kaplje umazanega dežja. Kako resnična je nevihta?
Filmska paranoja Jeffa Nicholsa je silovita osebnostna in družinska drama, ki temelji na brezizhodnosti in tesnobnosti malega človeka - ta je danes, kakor pravi avtor, skoraj otipljiva. Dogodek nevihte pravzaprav simbolizira trenutne družbene razmere in vso prihajajoče sranje, ki še čaka sključeno človeštvo. Zaklonišče zaznamujeta osupljiva, precizna in prepričljiva igra protagonista Michaela Shannona ter izvrstna režija, ki ustvari odlično mešanico drame, grozljivke in terorja, obenem pa uspe narativi zadržati vso subtilnost. Tehnično, vsebinsko in likovno koherenten in argumentiran film. Brez dvoma apokalipsa, ki si zasluži ta naziv. Tudi nagrado.
Sicer so poleg izpostavljenih v letošnjih Perspektivah perspektivili še velehvaljeni slovenski Izlet Nejca Gazvode, francoska Pobalinka, flamski 22. maj, grški Attenberg, Vsi vaši mrtveci iz Kolumbije in brazilske Zgodbe, ki se jih spominjamo.
Liffa je konec, naj živi Liffe!
V Perspektivah je liffovala KatjaŠ.
Komentarji
komentiraj >>