Za lov na čarovnice ste verjetno že slišali. V srednjem veku so inkvizitorji in ostali krščanski fanatiki mučili ter zažigali na deset tisoče ljudi, ki so jih obtoževali sodelovanja s hudičem. V nadaljnjih stoletjih človeškega fanatizma je lov na čarovnice pridobival nove pomene in razsežnosti. Vsakršna oblast je za težave, ki jih je v glavnem sama sproducirala, obtožila skupino tako imenovanih grešnih kozlov, ki jih je nato preganjala v pričo zavedenih ljudskih množic. Primarni motiv tako ni bil iskanje pravih krivcev za probleme, temveč je šlo predvsem za odvračanje pozornosti ljudstva od resničnih težav v družbi.
Taktike lova na čarovnice so se v zgodovini posluževali papeži, kralji, cesarji, komunisti, fašisti, socialni demokrati in generali. Danes se tradicija nadaljuje v Italiji. Seveda govorimo o demonizaciji anarhističnega gibanja. Demonizacja je namreč nujen uvod v preganjanje določene družbene skupine. V primeru Italije gre za čisto odvračanje ljudi od sive realnosti, s katero se sooča država. Poglejmo si stvari bolj od blizu.
Vlada fašista Silvija Berlusconija se je pri reševanju socialnih in ekonomskih problemov izkazala za popolnoma nesposobno. Gospodarstvo je ovito v lepljivo meglo poslovnih škandalov. Recesija je vsepovsod. Paradni konji italijanskega gospodarstva so si polomili noge in jih bo treba uspavati. Inflacija narašča hitreje od rasti plač. Nezaposlenost narašča hitreje od ponudbe delovnih mest. Zaradi tega so po Italiji širijo socialni nemiri. Pod Berlusconijem se je število stavk znatno naraslo, kar je posledično privedlo do večjega izpada proizvodnje po vsej državi. Berlusconi ni več premier, temveč je postal kapitan. Kapitan Titanika.
Pred letom dni je tri milijone delavcev na ulicah Rima protestiralo zoper tako imenovani člen 18, ki je še dodatno oklestil delavske pravice. In kaj se je zgodilo potem? Nekdo je umoril vladnega ekonomista, Marca Biagija, sicer arhitekta člena 18. Vlada je zatrdila, da so ga ubile Rdeče Brigade, zloglasna teroristična organizacija iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Dokazi za to seveda niso bili nikoli predstavljeni, ne ve se niti, če Rdeče Brigade danes sploh še obstajajo. Ampak farsa je svoj namen odslužila, ko je italijansko delavsko gibanje stalo v žarometu Berlusconijevih medijev kot sokrivo za umor pokvarjenega neoliberalnega ekonomista.
Nedavno nazaj so nekateri visoki funkcionarji Evropske Unije prejeli pisemske bombe, poslane iz Bologne. Nihče ni bil ranjen ali ubit. Italijanska vlada je oznanila, da za terorističnimi napadi stojijo domače anarhistične skupine. Spet brez dokazov, seveda. Da bi bila farsa še večja, je odgovornost za napade prevzela skupina Federazione Anarchica Informale. Problem je le eden – ta organizacija namreč ne obstaja. Obstaja pa skupina z imenom Federazione Anarchica Italiana. Če ste opazili, imata obe skupini – prva namišljena, druga resnična – isti kratici.
Evropski mediji so brez vprašanj sprejeli Berlusconijeve laži. Požrli so zlobna namigovanja italijanskega notranjega ministrstva in jih takoj zatem izbljuvali ven kot sveto resnico ter s tem zagotovili potrebno podlago za linč evropskih anarhistov. Tlačanski slovenski mediji so v tej igri dodali svoj mali doprinos. Pomagalo ni niti, da so se italijanske anarhistične skupine z začudenjem distancirale od pisemskih bomb. Vsi medijski žarometi so bili namreč že naperjeni v izmišljeno Federazione Anarchica Informale. Kdo torej stoji za pisemskimi bombami? Najverjetneje italijanske tajne službe.
Pustimo za trenutek ob strani teorijo zarote in se osredotočimo na zgodovinska dejstva. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so v Italiji morali razpustiti tajno agencijo z nazivom Obrambna informacijska služba. Do razpustitve je prišlo, ko je država skesano priznala, da so ravno agenti njene tajne agencije izvršili vrsto bombnih napadov in pokolov, ki so jih potem pripisovali anarhistom, Rdečim Brigadam, komunistom ali komu tretjemu. Znani francoski situacionist, Guy Debord, je takrat zapisal, da je Italija – navajam: »Država, za katero se ve, da se ne bo obotavljala pobiti Brutovih sinov, da bi dosegla spoštovanje zakonov.«
Vrnimo se v današnji čas. V igro demonizacije evropskih anarhistov so se vključile tudi nemške tajne službe, ki te dni opozarjajo, da se bo v bližnji prihodnosti pojavilo še več pisemskih bomb. Oni že vedo. Italija pa je ta teden stopila na čelo evropskega boja proti terorističnim napadom s pisemskimi bombami. Država, ki ji vlada intelektualno impotentni, največji evropski fašist in mafijski boter Berlusconi, bo torej vodila gonijo proti anarhistom. Če nič drugega, lahko cenimo vsaj ironijo celotne situacije.
Anarhisti so praktično že obsojeni in fašistični krvniki enaindvajsetega stoletja že brusijo svoje sekire. Obsodba je bilo spretno nameščena. Ugibanja o pisemskih bombah so se sprevrgla v namigovanja, ta so se sprevrgla v trditve, trditve v laži, laži pa v dokončno obsodbo brez kakršnih koli dokazov. Gre za ustaljeno verižno reakcijo, ki predstavlja hrbtenico samega lova na čarovnice.
Radio Študent poslušalke in poslušalce poziva, naj ob vsem tem ne ostanejo neprizadeti. V opomin naj vam bodo besede Martina Niemoellerja, ki je takole opisal nacistično represijo v Tretjem Rajhu: »Najprej so prišli po komuniste in nisem protestiral, ker nisem bil komunist. Potem so prišli po Žide in nisem protestiral, ker nisem bil Žid. Potem so prišli po sindikaliste in nisem protestiral, ker nisem bil sindikalist. Potem so prišli po Katoličane in nisem protestiral, ker sem bil Protestant. Ko so na koncu prišli po mene, ni bilo več nikogar, da bi protestiral.«
Odpoved: Današnji komentar o lovu na anarhistične čarovnice je spisal Erik.
Komentarji
komentiraj >>