Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Barbara Demick: Nothing to Envy: Ordinary Lives in North Korea (1340 bralcev)
Ponedeljek, 28. 11. 2011
Petra Meterc



Ničesar ne zavidamo.

Severna Koreja je bila v svojem zgodnjem obdobju v 60-ih letih prejšnjega stoletja zgleden primer ekonomskega razvoja, tja pa je v tistem času pribežalo kar nekaj ljudi iz Kitajske, ki jo je zaradi Maovega »velikega skoka naprej« pestila huda lakota. Nekje do 80ih tako Kitajski kot Južni Koreji prebivalci severnega dela korejskega polotoka niso imeli nič zavidati. Kmalu pa se je to spremenilo; Kitajska in Sovjetska Zveza sta omejili pomoč S. Koreji, skupaj z upadom modernizacije pa je lokalna industrija doživela hiter kolaps, kar je privedlo do velike lakote v 90ih, med katero je umrlo med 600.000 in 2. milijoni ljudi.

Barbara Demick v svoji knjigi »Nothing to envy: Ordinary lives in North Korea«, torej v prevodu: Nič ne zavidamo: Navadna življenja v Severni Koreji« opisuje prav prehod iz začetnega razvoja v lakoto konec 20. stoletja, ki je privedla do t.i. severnokorejskega izgubljenega desetletja. Demickova, ki je sicer poročala že iz vojnega Sarajeva in Bližnjega Vzhoda, je od leta 2001 kot korespondentka Los Angeles Timesa živela v Seulu, obenem pa je želela raziskovati tudi Severno Korejo, za katero ji je kmalu postalo jasno, da jo lahko najbolje razišče izven nje – ob pogovoru s prebežniki. Knjiga, katere naslov je vzet iz severnokorejske propagandne pesmi, ki otroke uči, da ne more Severna Koreja svetu ničesar zavidati, je reportažni kolaž življenj ljudi v sistemu, ko se je njegova struktura začela močno krhati. V osmih letih se je pogovarjala s približno stotimi pribežniki, v knjigo, ki se sicer bere kot roman, pa je vpletla zgodbe šestih oseb ter mnenja mnogih strokovnjakov s področja Severne Koreje, ki zgodbam dodajo širino.

Čeprav se v naslovu bere o navadnih življenjih Severne Koreje, pa na ljudeh iz zgodb ni nič običajnega - uspelo jim je namreč prebegniti. Knjiga je pomembno gradivo za vse, ki želijo skrajno nenavadnim stvarem, ki jih prebiramo o Severni Koreji, dodati kontekst, verjetnost in predvsem, življenje. Da bi se izognila Pyongyangu – nekakšne Potempkinove vasi Severne Koreje, je avtorica izbrala ljudi iz obmejnega industrijskega mesta Chongjin, kjer se oblasti ne trudijo z vzdrževanjem ustrezne podobe mesta ter kjer so realije zato toliko bolj tipično severnokorejske.

Demickova ljudi prikaže s spoštovanjem, kot zaokrožena človeška bitja in ne robote, kakršne jih pogosto prikazujejo mediji, ki o Severni Koreji pišejo predvsem zaradi senzacije, ki izvira iz njene nenavadnosti. Zgodbe govorijo brez politične note, pa čeprav iz vsakdanjih življenj kar kričijo politični paradoksi vredni Orwella, novinarke pa se v pisanju ne opazi, k čemur pripomorejo tudi neverjetne podrobnosti in romaneskni opisi.

V pripovedih prevladujejo običajna življenja ljudi v nenavadni državi. Za bralca je presenetljiva predvsem stopnja indoktrinacije ljudi, pa tudi izjemna puritanskost družbe. Presenetljivo je tudi, koliko prebežnikov se v S. Korejo celo vrača ali vsaj kako drugače ohranja stike z ljudmi, ki so tam ostali. Prebegle prav tako vedno spremlja slaba vest, saj so zapustili sorodnike, te pa so oblasti prav zaradi njihovega pobega verjetno poslali v zapor ali delovno taborišče. Večina se jih v Južni Koreji počuti kot na drugem planetu, nekateri pa razmišljajo celo o vrniti – čeprav jih je sistem prisilil v prebeg, so namreč na domovino še kako čustveno navezani.

Človeški obraz v knjigi dobi lakota – njen vrhunec je bil leta 1996, v tistem obdobju pa je bilo nekaj povsem običajnega, da so ljudje za preživetje lovili živali na poljih, na balkonih vrabce, matere pa so v vse jedi namesto zelenjave vmešavale travo ali pa so mlele moko iz smrekovih storžev. Ena izmed oseb v knjigi, zdravnica Kim, ob prebegu na Kitajsko zagleda psa s polno skledo riža, kar ji da vedeti, da psi na Kitajskem jedo bolje od zdravnikov v Severni Koreji. Zdravniki so v tistem času operirali brez anestetikov, v vrtcih je bilo vedno manj otrok, trupla na ulicah pa so smrt spremenila v javno vsakdanjost. »Veliki marš«, propagandno ime za lakoto, je iz obupanih ljudi na ilegalnih trgih naredil surove kapitaliste, Demickova pa poudari, da so bili prav najbolj pošteni in zvesti režimu tisti, ki so prvi umrli. Paralela, ki jo Demickova poveže s Primom Levijem, ki je pisal o tem, kako se preživeli iz Auschwitza niso imeli želje ponovno videti, saj so tam vsi naredili kaj, česar se sramujejo, tu govori sama zase.

Avtorica svojo knjigo začne z opisom satelitske slike Severne Koreje, zaradi pomanjkanja elektrike temne packe, iz katere sveti le majhna točka Pyongyang. Za bralce, ki se jim ta kraj verjetno povezuje predvsem z vojaškimi paradami, prisilno formalnimi televizijskimi voditeljicami ter Kim Dzong Ilom, ki se boji letal, pa je prav ta knjiga tista, ki to temno packo osvetli. Demickova se osredotoča na vsakdan, na življenja preprostih ljudi in ne na režim, ki jih sicer močno oblikuje. Za svoje delo je Demickova prejela nagrado BBC Samuela Johnsona za stvarno literaturo, slovenski bralci pa na prevod še čakamo.

Molj je bila Petra.


Komentarji
komentiraj >>