Še samo par odrešujočih dni loči domačo demokratično republiko od prvih predčasnih volitev za nov državnozborski mandat pri koritih zakonodajne in izvršne oblasti. Svečanemu trenutku primerno, se bo domače do sodelovanja na volitvah upravičeno ljudstvo pražnje obleklo in se v prvo mrzlo decembrsko nedeljo podalo na romanje k voliščem po vsej državi. Od prvih predčasnih parlamentarnih volitev v politični po-osamosvojitveni zgodovini države se pričakuje, da naj bi presekale politično krizo, v kateri Republika Slovenija je že vse od razpada zadnje koalicije in vlade Boruta Pahorja. Vlada, ki v parlamentu nima zagotovljene niti minimalne večine, je glede na trenutno evolucijsko stopnjo slovenske demokratične politične kulture pač lahko le delno opravilna. Tako tisto, kar je še ostalo od žlahtnega izbora ministrov predčasno zaključenega mandata Pahorjeve koalicije in vlade, opravlja zgolj še administrativno-birokratske tekoče posle. Plačani enako kot prej so tu zgolj še zaradi res najnujnejših zadev, a pravzaprav brez vsake politične odgovornosti.
Nedeljske volitve naj bi to politično krizo presekale in Republiki Sloveniji priskrbele državnozborsko koalicijo in vlado, ki bosta politično kredibilni in operativni. Prav tako pa bi naj tokratna po sili razmer tako zelo kratka predvolilna kampanja poskrbela tudi za to, da se med do sodelovanja na volitvah upravičeno ljudstvo vrne vera in zaupanje v institucije domačega demokratičnega političnega sistema in da to izgubi občutek, da se znotraj taistega sistema ne da nič bistvenega spremeniti. Predvsem za to naj bi poskrbeli takoimenovani novi obrazi in njihova v politične stranke organizirana gibanja. Nenazadnje sta zadnja koalicija in vlada svoja mandata predčasno zaključili v obdobju, ko so imele ene in iste domače politične stranke daleč najnižjo stopnjo zaupanja glede na vse bolj ali manj verodostojne javnomnenjske ankete.
Kljub temu da pa stopnja zaupanja v ključne nosilce vzvodov politične moči v domači demokraciji ostaja še naprej prepričljivo nizka, pa je mojstrom lutk slovenske strankarske politike delno uspelo. Politično pač preverjena kadra kot sta Zoran Jankovič in Gregor Virant sta v po-osamosvojitveni zgodovini rekordnem času postala prvo-kategorna igralca v to-nedeljski razdelitvi volilnega izplena. Tako bo prihodnjemu mandatarju koalicijo in Vlado težko sestaviti brez enega ali drugega, kar bi naj bilo kronsko zagotovilo, da sistem demokratične izbire na Slovenskem deluje in da posredniška demokracija, kot jo imamo in poznamo, dejansko ponuja možnost izbire. Toda resnici na ljubo je ta zgolj navidezna in ne tudi vsebinska. Tako Pozitivno Slovenijo kot Državljansko listo Gregorja Viranta namreč sestavljajo politično preverjeni kadri, ki pa bistveno novih vsebinskih rešitev pač ne ponujajo.
Toda v domači javnomnenjski demokraciji vsebina pravzaprav sploh ni pomembna. Če se že pojavijo kakšni, ki ob všečni podobi ciljajo tudi na odpiranje za domačo prihodnost vendarle bistvenih vsebinskih vprašanj, kar bi deloma lahko pripisali predvsem Gibanju in Stranki Trajnostni razvoj Slovenije, potem se jim zgodi blamaža, za katero še ni povsem jasno, če ni bila kar sabotaža, da ostanejo brez kandidatne liste v najbolj urbanem 7. volilnem okraju oziroma Ljubljani Center, kjer bi glede na preostale volilne enote v državi gotovo zabeležili najbolj prepričljiv rezultat. Tako pa se bodo glasovi, ki bi jih sicer v Ljubljani Center osvojil TRS, porazdelili med preostalo samooklicano politično levico.
Med že vnaprej znanimi in za prestop parlamentarnega praga z vsemi temi javnomnenjskimi raziskavami favoriziranimi strankami, se politični delitvi na leve ali desne najbolj krčevito izogibajo možje v črnem Gregorja Viranta. Toda pravzaprav brez izjeme so nosilci Virantove liste v ospredje javne pozornosti in do kakršnihkoli že javnih pooblastil prišli za časa predzadnje, tudi samooklicane desne Janševe koalicije in vlade. Nenazadnje je bil Gregor Virant v zadnjem, predčasno zaključenem mandatu politično parkiran kot predsednik Zbora za republiko, kvazi-intelektualne združbe, ki še naprej politično agitira zgolj in samo za stranke slovenske pomladi, kamor se ob Janševi SDS samoprištevata še Nova Slovenija in Slovenska ljudska stranka. Zbor za republiko Virantove liste ne podpira. Toda to samo po sebi pač še ne pomeni, da te liste ne bo tudi v morebitni Janševi, lahko pa tudi kaki drugi vladi.
Pojav in politični vzpon tako Zorana Jankoviča kot Gregorja Viranta in njun resen naskok na mesta pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti v domači Republiki namreč dokazujeta, kako poteka politična segmentacija in naslavljanje posameznih slojev politično razočaranega ali neopredeljenega volilnega telesa. Spor med Janšo in Virantom je tako zgolj navidezen in del potekajoče politične segmentacije oziroma kumulativnega seštevanja domačih volivcev. Janšev končni večinski domet tudi na teh predčasnih volitvah ostaja nižje izobraženi moški iz ruralne Slovenije, po prvotnem načrtu pa naj bi se Virant dobro odrezal tudi v domačih zgolj malomeščansko urbanih mestnih središčih. Osnovni cilj pojava, lika in dela, na katerega se tako zelo rad sklicuje, liste Zorana Jankoviča oziroma Pozitivne Slovenije pa je v domačem političnem prostoru in s tem v Državnem zboru ohraniti obseg vpliva in moči, ki so jo v zadnjem predčasno zaključenem mandatu uspešno zapravile dotedanje stranke samooklicane parlamentarne levice. Zares po ničemer vsebinsko nova politika se bo zgolj reinkarnirala skozi Pozitivno Slovenijo.
Mojstrom tako samooklicanih levih kot desnih lutk domače strankarske politike je tako zgolj delno uspelo. Pražnje oblečeno in do sodelovanja na državnozborskih volitvah upravičeno ljudstvo se bo pozivu Državne volilne komisije odzvalo bolj množično, kot bi se če ne bi bil v tej predvolilni kampanji tako zelo uspešno potržen koncept teh pravzaprav po ničemer novih političnih obrazov. Toda to je tudi vse. Samo zaradi tega nosilci javnih pooblastil v domači državi pač ne bodo prav nič bolj politično odgovorni od svojih predhodnikov. Že naslednji ponedeljek se bo namreč začela koalicijska matematika oziroma boj za delitev mest pri koritih zakonodajne in izvršne oblasti. Toda tako to gre. Tudi te državnozborske volitve, na katere boste ali pač ne odšli to nedeljo, zaradi odsotnosti dejanske vsebinske izbire le ne bodo praznik, ampak bolj sedmina mojstrov lutk domače parlamentarne demokracije.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s prvimi predčasnimi državnozborskimi volitvami kot sedmino slovenske demokracije v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>