Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Esej o slepoti: Ulla. (1139 bralcev)
Četrtek, 1. 12. 2011
KatS



Vsako pisanje recenzije se začne s pripravo. Zatečem se v svet leposlovja, k Saramagu. K njegovemu Eseju o slepoti. Saramagovi citati me ob spremembi ciljnega jezika kot nalašč privedejo na najmanj pričakovano spletno stran: Elle. Film. Slepota. Moda. Lepota. Posredno se ponovno srečam z Ullo Karttunen, finsko umetnico, ki pod naslovom Blindfold trenutno razstavlja v Galeriji Alkatraz.

Na omenjeni spletni strani so citirane tiste Saramagove besede, ki zahtevajo najbolj preprost uvid: »Smo slepi, a gledamo. Ljudje, ki gledajo, a ne vidijo.« Kot Tratnikovi Slepci s stene Modrene galerije - ekspresionističnih form, simbolističnega sporočila. Za Ullo Kattunen to velja le delno. Morda drži ravno obratno. Simbolizem idealizirane podobe govori prav o načinu izražanja. Tistem aranžiranem, splošno sprejetem, kritično neovrednotenem. Razstava Blindfold [blajndfold] se namreč ne zanaša le na reproducirano medijsko ikono, temveč na mediacijo med ikono in reprodukcijo.

Digitalno predelane sodobne podobe s predrugačenimi očmi ne upodabljajo. Poslužujejo se izumetničene realnosti: retuširani obrazi so namreč razpoznavni le modnim ekspertom. Kdo je plavolasa lepotica, ki ji verjamemo na prvi pogled? V nasprotju s Saramagom bi lahko ob pričujoči razstavi sprva dejali, da vidimo le tisto, kar gledamo. Verjamemo v estetsko vrednost, ki zapelje v čaščenje. Takšen je pač svet sodobnih svetnikov.

Pa četudi je pornografski, na kar nas posredno opominjajo razstavljene umetnine. V Galeriji Alkatraz namreč ne najdemo le izpraznjenih pogledov manekenskih femme fatale. Rakev brez razpoznavnega trupla spregovori o cenzuri, ki je umetnico zaradi uporabe pornografskega gradiva doletela leta 2008. Ležeča v krsti je v Helsinkih kot prestopnica zakona pozivala h kamenjanju. Slednji performans naj bi izzival jezo tistih, ki so za njeno uničenje deloma že poskrbeli. Seveda roke nad njo zares ni dvignil nihče, še vedno pa je obstajal grenak priokus stigmatiziranega.

Ulla Karttunen se je namreč kot umetnica poslužila internetnega gradiva mladoletnih pornografskih zvezdnic in se znašla na sodišču. V primeru, znanem kot Karttunen proti Finski, ji ni pomagalo niti sklicevanje na umetniško svobodo in dejstvo, da je vsem dostopen material le preselila iz ene javne sfere v drugo. Trdila je, da razstava The Virgin-Whore Church problematizira tržno naravnano družbo, ki se v želji po dobičku izmakne cenzuri. Sama pa se ji ni. Dan po otvoritvi je artefakte distancirano uničil nihče drug kot muzejski direktor. Kritika je doletela tisto, ki je kritizirala vse glorificirano. Je Ulla Karttunen zato postala javna mučenica?

Temu navidez nasprotuje njena razstavljena podoba, ki se predelana v Velazquezovo Infantinjo edina smehlja. Citat kanonizirane umetnine se zdi na mestu. Kaj je tisto, kar prinaša umetniško veljavo? Kot avtorica zapiše v katalogu k razstavi: božansko in fatalno pripada le popularni kulturi, v sodobni umetnosti pa predstavlja kardinalno napako. Ali to drži, si lahko ogledate na lastne oči.

Katarina z zastrtimi očmi


Komentarji
komentiraj >>