Pozne jeseni so v prestolnici vselej filmsko obarvane. Postliffovsko festivalsko vzdušje se v ljubljanski Kinoteki tako nadaljuje s počasi že iztekajočim se Festivalom gejevskega in lezbičnega filma. Festival, ki velja za najstarejši tovrstni festival v Evropi, je v tokratni ediciji gledalcem namenil približno 30 kratkih, dokumentarnih in celovečernih filmov, ki si jih poleg Kinoteke lahko ogledate še v celjskem Kinu Metropol, koprskem Mladinskem in kulturnem centru ter ptujskem Mestnem kinu. Osrednji festivalski program bo jutri sklenjen z večerno filmsko projekcijo posrečene britanske komedije FIT, dokončno pa se bo iztekel z nedeljskimi projekcijami v Škucovem Kulturnem centru Q na Metelkovi.
Festival je s perfomansom otvorila južnoafriška plesalka in aktivistka Mamele Nyamze. Nyamzova je po spletu naključij postala del projekta gODESSES, po naše bOGINJE, ki ga je zasnovala še ena letošnja gostja, švicarska filmarka Sylvia Cachin, ki je pred leti na festivalu že gostovala z izvrstnim dokumentarcem Claudette. Umetnici v tandemu v Ljubljani predstavljata dokumentarni film o ženskah in zanimivem prevpraševanju, ne patriarhata, pač pa matriarhata v Južno-afriški republiki. Med povabljenci pa najdemo tudi povratnika, vsestransko nadarjenega britanskega scenarista, režiserja, igralca in performerja Rikkija Beadle-Blaira, čigar nadaljevanko Metroseksualnost je bilo na festivalu mogoče videti pred natanko desetimi leti. Tokrat se publiki predstavlja z že v uvodu omenjenim filmom FIT, nekakšno optimistično pridigo, namenjeno izobraževanju in osveščanju mladine, ki je, po odzivih sodeč, nad filmom navdušena. No, pa je FIT postal tudi HIT.
Eden osrednjih problemov, ki ga izpostavlja letošnji festival, se vsebinsko loteva zapostavljene, največkrat spregledane in tabuizirane teme tretjega življenjskega obdobja istospolno usmerjenih. Rečeno drugače, ukvarja se s podiranjem zakoreninjenega stereotipa, da LGBT skupnost sestavljajo predvsem sveži, mladi, postavni in domišljavi posamezniki v svojih dvajsetih, morda tridesetih. Predsodki, ki jih je deležna starejša generacija lezbijk, gejev, bi- in transeksualcev, so večplastni. Diskriminirani so zaradi svoje starosti, svoje istospolne usmerjenosti, nenazadnje pa so pogosto diskriminirani tudi s strani LGBT organizacije, ki te generacije redko vključuje v svoje programe in politike. Zamolčanost tovrstnih vprašanj in staranja v LGBT skupnosti problematizirata otvoritvena španska drama 80 dni, pripoved o odkrivanju nepričakovanih čustev v poznih letih, in resnično ganljiv ameriški dokumentarec Nema generacija. Slednji, kakor daje slutiti že naslov sam, portretira od družbe pozabljeno in izolirano postarano skupnost, ki si je nekoč, kako ironično, aktivno prizadevala za razkritje in uveljavitev LGBT skupnosti, danes pa se ukvarja s svojo nevidnostjo in nepripadnostjo.
Še ena izmed letošnjih nosilnih problematik je vprašanje nerazumevanja istospolnosti in problematiziranje homofobije med mladimi. S prevpraševanjem rigidne vpetosti v družbeni sistem, nerazumevanjem bližnje okolice in spoštovanjem predpisanih norm ter normalnosti se ukvarja tragična poljska drama Samomorilna soba. Adolescent Dominik se po javni osramotitvi zaradi svoje spolne usmerjenosti in linču s strani vrstnikov pred svetom zateče v virtualni second life, ki postane njegova edina motivacija in hkrati edina manifestacija njegovega razvrednotenega obstoja. Malo bolj humorno, a nič manj občutljivo, se z razumevanjem transeksualnosti in binarnosti spolnih identitet med mlado hetero- in prav tako homoseksualno skupnostjo ukvarja prepričljiva nemška ljubezenska pripoved Romeos. Romeos je pripoved o dvajsetletnem Lukasu, ki se tik pred operativno spremembo spola znajde v vrtiljaku ljubezni, razumevanja, prezira in stalne ujetosti na napačnih mestih.
Strah je eno najmočnejših čustev, ki se pogosto manifestira v impotentnosti razmišljanja in porastu potuhnjenega mačističnega nasilja. Vse, kar ne ustreza strogo določenim idealom ženskosti, še bolj moškosti, je iracionalno in nezaželeno. Zgodovina patriarhalnih družbenih vzorcev tako še vedno povzdiguje šovinizem, ki se v eni svojih najbolj skrajnih oblik, homofobiji, bori proti pomanjkanju šibkosti. Homofobija, utemeljena na nezavednem sovraštvu do sebe, je v vsej svoji konkretnosti in pretresljivosti prikazana v kandidatu za tujejezičnega oskarja, filmu Lepota južnoafriškega režiserja Oliverja Hermanusa. Utesnjenost istospolno usmerjenih in njihov boj za preživetje v sovražnem okolju pa je presunljivo ekraniziran v danski drami Bratovščina, ki v isti zgodbi portretira nasilno uperjenost neonacistične skupine proti istospolnim, hkrati pa znotraj taiste skupine prikazuje gejevsko ljubezen in homoseksualni odnos. Oba filma sta odličen poskus analize stanja in diskreditacije mačistične moči, ki ni nič drugega kot odraz praznega strahu in ničevega poguma. Lepota in Bratovščina obenem tudi konkretizirata realnost istospolnih ter gledalca opomnita, zakaj na vratih Kinoteke vsak večer sreča postavo v modrem. Žalostno.
Poleg raznolike in relativno kvalitetne filmske ponudbe je bil gledalcem tudi letos na voljo pester izobraževalni in vsakonočni žurerski spremljevalni program, posebej pa izpostavljamo preteklo okroglo mizo z naslovom Koga moti festival gejevskega in lezbičnega filma? ter otvoritev dokumentarne fotografske razstave Pari umetnice Tanje Ristič, ki si jo lahko zamudniki v Škucovem Kulturnem centru Q na Metelkovi ogledate še vse do 4. decembra. Tako, Festivalu gejevskega in lezbičnega filma je kljub vsem finančnim tegobam uspelo tudi letos. Že sedemindvajsetič, in to v velikem slogu. Nasvidenje torej v pričakovanju na naslednjo, osemindvajseto edicijo.
Po festivalu je bezljala KatjaŠ.
Komentarji
komentiraj >>