Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MSUM - Muzej sodobne umetnosti in mitologije (2059 bralcev)
Sreda, 7. 12. 2011
Andrej Pezelj



Metelkova je dobila novega soseda, ki je odločil da bo nosil isto ime. Gre za MSUM ali Muzej sodobne umetnosti Metelkova, ki bi po vsej logiki moral imeti naslov na Maistrovi. Ker je ime Metelkove veliko več od samega naslova, so tudi igre in interesi, ki se odvijajo za to nomenklaturo novega muzeja, več od birokratskih formalnosti.

Zgodba okrog imenovanja in propagande nove depandanse Moderne galerije je namreč šolski primer sodobne mitologije.
Metelkova je dobila novega soseda, ki je odločil, da bo nosil isto ime. Gre za MSUM ali Muzej sodobne umetnosti Metelkova, ki bi po vsej logiki moral imeti naslov na Maistrovi. Ker je ime Metelkove veliko več od samega naslova, so tudi igre in interesi, ki se odvijajo za to nomenklaturo novega muzeja, več kot birokratske formalnosti.

Zgodba okrog imenovanja in grajenja imidža nove depandanse Moderne galerije je namreč šolski primer sodobne mitologije. Recept je enostaven: iz zgodovinskega dogodka narediti mit, se mu pridružiti in postati tudi sam del mita. Obiskovalcu MSUM-a je tako v pritličju ponujena neka čudna oblika zgodovinskega revizionizma. Na velikem plakatu je prikazano rojstvo nove galaksije, imenovane Metelkova 22. To je zgodba velikega poka zasedbe Metelkove in vpletenosti različnih državnih institucij v te dogodke. Ta pok je ustvaril nek vesoljski kontinuum, ki so ga v MSUM-u imenovali Abeceda slovenske sedanjosti in prisotnosti.

V prvih osmih točkah je skiciran potek zasedbe prave Metelkove, ki tako postane neko mitološko obdobje, na katero se lahko naveže marsikaj in kdorkoli. Vse to se potem zlije v novejšo zgodovino slovenske sodobne umetnosti v režiji Moderne galerije. Obiskovalec muzeja oziroma bralec zato dobi občutek, da je celo v samem načinu umika jugoslovanske armade na začetku devetdesetih bilo zapisano, da bo Moderna galerija iz Metelkove naredila evropski umetniški center. Moderna galerija je v tej pravljici pripeljala Metelkovo v mirno luko elitne konceptualne umetnosti. Tako bi to bral nek objektiven in slabo informiran bralec. Moderna galerija nam zagotavlja, da bo skrbela, da se novi dogodki vpisujejo v geneološko drevo te nove psevdo Metelkove.

Dejstvo, da bo Moderna galerija od zdaj naprej skrbela za arhiviranje Metelkove, je torej logična stvar – kaj drugega kot govoriti o Mitu, Muzeju niti ne preostane. Torej, v propagandi Muzeja imamo neko poenostavljeno zgodovino, ki je pripeljala do sedanjosti in prisotnosti, kjer so vsi srečni in gredo skupaj proti novim umetniškim zmagam. V realnem svetu pa ni prišlo do nobenega združevanja med Metelkovo in Muzejem in dobro je, da je tako. Gre namreč za različna svetova dokaj avtonomne Metelkove in slabe ljubljanske kopije dunajskega MuseumsQuartiera. Ta dva svetova nimata veliko skupnega. To ni samo konflikt estetik, ni samo konflikt rešitev fasad, ampak gre za zelo globoke razlike v načinih mišljenja in delovanja.

V institucionalnem sistemu Muzeja je vsak posameznik točno na svojem mestu in dela točno tiste naloge, ki mu jih sistem določa. Oseba na blagajni muzeja tako dvakrat preveri, če je novinarska izkaznica prava. Varnostnik se po ritmu obiskovalca premika iz sobe v sobo v pretvarjanju, da to premikanje ni povezano z nadzorovanjem. Obiskovalec plača vstopnino in je zato gospodar – v umetnosti mora zato uživati nemoteno. Lahko bi se reklo, da gre za švicarsko natančnost, vsak element je na svojem mestu. Celo pankerji so v Muzeju sodobne umetnosti našli neko sterilno nišo in v birokratskem vzdušju predstavljajo zgodovino svojega uporniškega karakterja.

Vsi ti podatki pričajo o dobro podmazanem in predvidljivem stroju novega muzeja. Mogoče bo zvenelo banalno, ampak ta togost Muzeja izvira tudi iz načina financiranja. Če primerjamo pogoje Muzeja in Metelkove, takoj pridemo do očitnih razlik. Na primer, Muzej ima centralno ogrevanje, Metelkova ga nima. Komunalne stroške Muzeja plača država, komunalne stroške Metelkove vsaj delno plača Metelkova. Opažate, pri Metelkovi gre za določeno stopnjo avtonomije, ki pri Muzeju ne obstaja. Če bi razmere Metelkove prenesli na Muzej, bi v tej metafori na primer en del računa za gretje morala iz svojega žepa plačati direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac.

Brez teh detajlov ne moremo razumeti predvidljivosti in neinventivnosti Muzeja. Osebe, ki vodijo tako veliko institucijo, so lahko kreativne toliko, kolikor jim institucionalni sistem dopušča. Institucionalni sistem, v okviru katerega deluje Moderna galerija, pa ne dopušča veliko.
Namesto da že od začetka koketira z njemu nedostopno stopnjo svobode Metelkove, bi se Muzej lahko odločil, da se recimo imenuje Muzej sodobne umetnosti Maistrova, ali pač kako drugače, in bi tako gradil novo, lastnim možnostim primerno zgodbo, originalno vsaj, kolikor dopušča togi institucionalni sistem. Ampak za kaj takega je treba zavrniti številne kompromise.

Namesto tega pa smo dobili še en center masovne kulturne potrošnje. Svojo inventivnost vidi recimo v spremembi koncepta muzejske trgovine. Prodajati svoje stare kataloge v tem načinu mišljenja Muzeja pomeni kreirati alternativno trgovino. Ko je nekdo obsojen delovati v tako ozkem polju, mu res ne preostane nič drugega, kot da svoj šarm in karizmo gradi s prilaščanjem tujih zgodb.
Tako kot Muzej skrbi za zgodovinski revizionizem, bi Metelkova morala skrbeti za to, da se ne okuži z institucionalnim karakterjem svojega novega soseda.

O mitologiji je razmišljal Andrej.


Komentarji
komentiraj >>