Mednarodni festival animiranega filma Animateka že 8. leto zapored oživlja dvorane Kinodvora, Slovenske Kinoteke, Kluba Gromke, letos pa pilotsko tudi Mariborskega Udarnika. S skupinskimi močmi smo se podali na sled animiranim podobam, ki so se razvrščale v preštevilne sklope – od tradicionalnih Tekmovalnega programa, Vzhodno in Srednje Evropske Panorame, Študentskega tekmovalnega programa, Slonovega programa za otroke, programa Žirija se predstavlja, celovečernih filmov do animiranih videospotov, performansov in koncertov. A ker je programa preprosto preveč, smo vam za danes pripravili jagodni izbor - ta vključuje Jagodni izbor svetovnih animacij, Fokus na Španijo in serijo Animirano mišljenje, ki obenem odpira tudi refleksijo o posebni moči animiranega medija. Pa začnimo.
Letošnji fokus je torej usmerjen na španski animirani film. Da bi si lahko ustvarili sliko o animaciji neke države, moramo začeti pri njenih začetkih. Fokus nam je tako v prvem delu postregel s filmi pionirja španske animacije, Segunda de Chomona.
De Chomon je pričel z raziskovanjem v filmskem mediju takoj po njegovem nastanku. Leta 1899 je z ženo izumil sistem za lažje in natančnejše ročno barvanje filmov, tri leta kasneje pa si je zgradil prvo kamero in pričel s snemanjem. Tako se je bivši študent inženirstva in mehanike zapisal sedmi umetnosti. Čeprav je prve filme posnel v Barceloni, se njegova ustvarjalna pot večinoma drži Pariza, kjer se je zaposlil pri produkcijski hiši Pathe Freres. V njegovih delih vidimo navdušenje nad možnostmi filmskega medija, kjer osrednje mesto zavzema animacija kot sredstvo za poigravanje z gledalčevo percepcijo. Današnjega gledalca ti prvi posebni učinki težko zmedejo, zagotovo pa ga velikokrat preseneti domiselnost animacij. V animatečnem izboru del Segunda de Chomona smo lahko videli po kvaliteti zelo raznolike filme, z gotovostjo pa lahko rečemo, da je Električni hotel njegov najbolj dodelan animirani film. Odlikujeta ga predvsem učinkovito prehajanje med različnimi tehnikami animacije in jasen dramaturški lok. Ne glede na pomanjkljivosti ostalih del pa je prvi del fokusa na Španijo ponudil zanimiv vpogled v začetke animacije.
V drugem delu se je fokus preusmeril na nek drugi, nov začetek. Skočili smo v sedemdeseta leta, ko se je s koncem Francovega režima za špansko ustvarjanje pričelo novo obdobje. Po štiridesetletnem obdobju diktature in vsesplošne cenzure so se lahko avtorji prvič sproščeno ukvarjali s prej prepovedanimi tematikami. V polju animiranega filma je najboljši izraz te sproščenosti in navdušenja nad ponovno pridobitvijo daru govora celovečerni animirani kolaž Zgodbe o ljubezni in klanju, prvi španski animirani film za odrasle, ki so ga ustvarili takrat najprepoznavnejši španski satirični striparji El Papusa, Chumy Chumez, Perich, Oscar, Ja, Fer in Ivá. Skupek kratkih filmov, zmontiranih v celovečerno zabavo za odrasle, prinaša politično nekorektne šale, dobro satiro in animacije, v katerih prekipeva od seksualnosti. Čeprav filma ne odlikujeta izvrstna animacija ali globoko sporočilo, pa si ne moremo zamisliti boljšega prikaza vzdušja, ki je zavladalo v nekem kraju ob nekem času.
Prvi del svetovnega jagodnega izbora je od sedmih filmov razkril štiri adute. Skozi queneau-jevske vaje v animacijskem slogu, od črno-bele preproste linije, preko 2D barvne Paint-brush slike ter nazadnje 3D postapokaliptične vizije, nas je skozi čas popeljal »Jutranji sprehod«. Formalno in vsebinsko je variacija dogodka srečanja s kokošjo sredi New Yorka v razmakih petdesetih let, kjer se skozi sicer mnoge detajlne razlike razgrinja ponovitev, polna domislic.
Skratka, pri animaciji »Jutranji sprehod« gre za igro razlike in ponavljanja skozi presledke petdesetih let, ki se dogaja na dveh ravneh – na ravni zgodbe, ki skuša biti vsakič vsaj deloma aktualna in času primerna, in na ravni same animacije, kjer so prav tako prikazani času primerni modni trendi. Obstaja pa še tretja raven igre med podobnostjo in razliko, ki jo sama animacija ne tematizira ter tako pušča v domeni gledalca – vprašanje je, kakšna je povezava med linijo animacije in zgodbe na ravni sočasnosti. Kaj povezuje enostavno črno-belo potezno risanje z zelo specifičnim redkobesednim in iskrivim humorjem? Kaj povezuje pisano mavričnost barv s hipster »geeky« »ipod« sceno? In kaj 3D računalniško animacijo z Zombijevstvom, kjer je glavni poudarek na akcijsko brutalnem lovljenju in brizganju krvi?
V ontološko srčiko vizualne reprezentacije zareže tudi Radirka, filmski triler v slogu petdesetih, kjer je glavni sovrag infekcija z dvodimenzionalnostjo animirane čečkarije. Radirk pa je zmanjkalo. Kaj je pravi simulaker? Animacija, film ali realnost?
Get real! ravno tako poseže na samo polje realnega. Reprezentacija digitalne virtualne realnosti je zdaj prikazana preko hiperkinetično animirane analogne risbe. Hitrost, s katero zasvojenost z računalniškimi igrami zareže skozi telo in zamaje meje realnosti in fikcije, je preko vibracije manualne risbe, ki na formalni ravni ni preprosta mimikrija zgodbe, posebej fascinantna.
Male smrti so vizualizacija doživljanja orgazma, temelječa na dokumentarnih pripovedovanjih več oseb, ki se zlije v en sam sunek. Abstraktni prelivi zvitkov teles, animirane naelektrene linije, ki obrisujejo gola telesa, sunki barv in koncentrični simetrični utripi želijo preseči individualno doživljanje. Spol, starost, čustvo in mehanske podrobnosti se zlijejo v enotno animacijo, da za hip pomislimo, da smo ga vsi doživeli enako, celo skupaj. Ampak samo za hip abstraktnost risbe resda približa občutek na bolj enotno raven, vseeno pa gibajoča se podoba ne more ostati neodvisna od konteksta.
Vizualizacije intimnega doživljanja, tokrat psihičnih bolnikov, se je lotil tudi Andy Glynne, sicer bivši psiholog. Kratki izpovedni inserti različnih bolnikov, napolnjeni z metaforami, se v različnih tehnikah animacije in različnih estetikah - vsak kratek film je namreč animiral drug animator - vizualizirajo pred našimi očmi. Tu se razpre vprašanje prevoda iz enega v drug medij, ki je hkrati element, ki zgodbe dela abstraktnejše in s tem bolj obče, po drugi strani pa se besedne metafore razcvetijo v podobe in pripoved delajo privlačnejšo. Pri vsem tem morda zmoti gola operativnost režiserja, ki evalvira, selekcionira in sodi. To sicer dela v »višje dobro«, a na ta način lahko zagledamo bolnike in animatorje v neki drugi funkciji, in sicer funkciji uspešnosti in uspelosti, ki jo narekuje kapital.
Tako pri Animiranem mišljenju kot pri animacijah Male smrti in Get real lahko opazimo poskus prezentiranja notranjega doživljanja posameznika, torej kvalij občutja, ki človeka premetavajo pri duševnih težavah, orgazmih ali zasvojenosti. Zdi se nam, da animaciji to opisovanje pristoji bolje kot kateremu koli drugemu mediju – recimo govoru ali filmu. Zanimivo in obenem paradoksno je, da se tistemu najbolj realnemu znotraj realnosti najbolje približa medij, ki je po svoji formi od realnosti najbolj oddaljen. Animacija je namreč čista potencialnost, katere doseg je veliko širši od zgolj možnosti preslikav. Vsakič znova se pred očmi gledalca, s potegi prvih linij, s predstavitvijo prvih zakonov določene animacije, vzpostavlja nov svet – nova realnost s povsem novimi pravili, ki ni niti zunanja niti notranja realnost. To povratno vpliva tudi na samo percepcijo. Nekateri gledamo bolj s podzavestjo kot zavestjo, sanjarimo in se včasih celo totalno izgubimo za več minut. Tudi na relaciji animacija-gledalec je odnos med notranjim doživljanjem in zunanjostjo nadvse naguban, poln prehajanj in prepletanj. Iz teh razlogov je kritična in trezna sodba velika umetnost, saj se pogostokrat sprevrže v največjo možno pijanost, kjer se fantazme posameznikov zlepljajo z neko hitro in arbitrarno izbrano površinsko utemeljitvijo sodbe.
Za konec še brez sodbe, zgolj priporočilo – poleg vsega naštetega in obravnavanega, letošnja Animateka nudi tudi obsežno zgodovinsko retrospektivo Animirani film, glasba, zvok, ki vključuje 6 sklopov kratkih filmov, nekaj celovečercev, sklop posvečen jazzu, klasični glasbi, popularni glasbi, ljubezenskim pesmim … Nekaj od naštetega si lahko pogledate v ponovitvi, ki bo v nedeljo v Slovenski Kinoteki. V Kinodvoru pa se ob 21h lahko pozanimate, kateri filmi bodo letos odnesli nagrade žirije in občinstva.
Prispevek so pripravile animatečne mažoretke Katja Pahor, Pia Brezavšček, Jernej Kaluža in Katja Čičigoj.
Komentarji
komentiraj >>