Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Radikalizacija stanja (Šeparović - Re-/de-/konstrukcija: Razredni sovražnik) (1534 bralcev)
Ponedeljek, 12. 12. 2011
Sonja Zlobko



Ko se problematizacija gnilih samoumevnosti prestavi iz margine v institucionalne centre 'entertainmenta', je jasno, da je radikalizacija stanja presegla strukturno zajezena področja. Prikazovanje nemoči in besnosti nad neulovljivostjo neoliberalističnih praznin v gledališču kontekstualno ne deluje nič kaj cinično, ravno nasprotno, kritično in frontalno se govori o tistem, česar preprosto ne maramo slišati. Margina smo skoraj vsi. Ali po principu pojasnjevanja z znanim: Mi smo 99 %. Prav o tem govori Razredni sovražnik, prav o tem tudi Šeparović.

Šeparović, ki se je leta 1982 srečal z gledališkim hiperrealizmom in Artaudovim gledališčem krutosti v predstavi Razredni sovražnik Vita Tauferja, je pred iztekom leta 2011 s pomočjo šestih igralcev napravil rekonstrukcijo in dekonstrukcijo dotične igre. Šest mladeničev v šolski učilnici, med razbito šolsko opremo in poudarjenimi karakternimi potezami vsakega od njih. Rekonstrukcija se navezuje na omenjeni naturalizem igranja, gibanje po prostoru, izčrpnega lociranja in prikazovanja načinov nasilja. Transparenta navezava na preteklost pa v stilu Šaparovićeve Generacije 91–95 sliko dopolni šele v dokumentarnem delu predstave oziroma dekonstrukciji.

Podobe dvainosemdesetega leta švigajo pred očmi in počasi preko pripovedovanja, napravljenega z natančnim raziskovalnim delom, kažejo tudi na sedanjost. Vendar nelagodje frontalne igre, vsiljevanje misli in naporna identifikacija gledalcev stečejo šele s plazom vprašanj, ki v gledališki prostor fikcije stresejo vso zjedkano sedanjost zmazkastega šolskega sistema, politike zaposlovanja, davno padlo socialno varnost in pozabljene človekove pravice.

Tauferjeva uprizoritev iz leta 1982 velja za vizionarsko, za nekakšno arhivirano napoved sprememb. Princip igranja je kazal čas premen v gledališču, namesto varnega realizma sta vstopila hiperrealizem in navezovanje na performans. A za širšo javnost je bila najpomembnejša hvalnica izražanju individuuma. Takisto in drugače danes; iz zanimivih obratov v pasažah dokumentarnega in fikcijskega, grenak priokus prinaša opozarjanje na manko solidarnosti in ne individualizma, ter strukturno nasilje, ki visi nad nami kot abstrakcija. Saj ne samo, da si zakrivamo oči, ampak ne znamo artikulirati imena in določiti podobe 'razrednih sovražnikov'.

Če se poslušalcu ne zdi, da bi predstava artikulirala kaj novega in bistveno drugače kot medijska poglavja vsakdana ali nekakšno novodobno agitatorstvo, je na mestu tolažba, da glede na vključeno samokritičnost igralcev, srednjega razreda, tudi refleksija dogajanja dobi nove razsežnosti. Odgovora nam ne ponudijo, vendar z vprašanji stopnjujejo izmišljeno 'jasnost' družbene napetosti do skorajda neprijetnega razpoloženja ob razodetju, da marsikaj ni več jasno. Kapitalizmu je namreč uspelo zabrisati sledi nasilja, pretepenim pa na razpolago ponuja zgolj groteskno zgražanje nad ustvarjeno praznino.

Vprašanje, kaj danes lahko doprinese gledališče in kaj pravzapav je vloga gledališča, se s to in njej podobnimi predstavami artikulira na novo. In to ravno z dokumentarnim delom, z neposrednim izražanjem misli in utesnjujočo zahtevo do gledalca, da odgovarja na vprašanja, z razliko, da ta ni kot po navadi skrit za zaslonom računalnika. Gledališča in gledališčniki zopet stopajo med ljudi. Mogoče pa ni več daleč trenutek, ko se bodo gledališča po vzoru filofaxa zasedla in spremenila v diskusijske bastilije, ulice pa odre.

Z radikalizacijo današnjega družbenega stanja, z rekonstruiranim prikazom nasilja in nekaterih vzporednic s preteklostjo, je Šeparoviću in igralcem z dokumentarnim pristopom uspelo oblikovati vprašanja, ki režejo v razliko med včasih in zdaj. S tem pa netijo iskre želja, da bi se veter kritike sistema iz filozofske širil tudi pod krila drugih institucij.

Na unionovih gajbah pira je v Mladinskem gledališču sedela Sonja Zlobko.


Komentarji
komentiraj >>