THRASHFEST CLASSICS PART II oziroma VRNITEV V PRETEKLOST s Sepulturo, Exodus, Destruction, Heathen in Mortal Sin, 13. 12. 2011; Kino Šiška, Ljubljana

* Turnejska karavana Thrashfest Classics Tour se je v Kinu Šiška v Ljubljani ustavila 13. 12. 2011. Tako kot pri prvi karavani, ki je Evropo prepotovala lani, gre tudi tukaj za izbor vrhunskih in svetovno znanih thrash metal bendov, ki so pa tokrat - za razliko od lani! - predstavljali svoje kultne plošče oziroma pesmi, ki so jih večinoma igrali takrat, ko so dotične plošče izšle, ne pa več toliko v letih, ki so sledila. Ker pa gre za karavano kar petih bendov, je logično, da se je stvar začela časovno precej zgodaj - prvi bend je na oder namreč stopil že ob 18:15 - na škodo marsikoga, ki ni iz Ljubljane. A kljub temu bi dogodek lahko brez težav označili za vrhunskega. Ker je to v vsakem pogledu tudi bil.

Koncert so odprli avstralski Mortal Sin, a sem jih zaradi zgodnjega začetka, ki ni kompatibilen z mojim delovnim časom, izpustil. Sem pa uspel ujeti Heathen, legendarno bay area thrash metal zasedbo, ki je svet zaznamovala s kultnima Victims Of Deception in Breaking The Silence. Heathen so na odru delovali precej energično, kar je za bende iz prej omenjenega geografskega področja samoumevno. Čeprav vokalist ni najbolje povezoval programa, je publika dala vedeti, da ceni ustvarjalni opus kalifornijskega kvinteta, medtem ko so Heathen igrali hite a la Pray For Death, Goblin's Blade, Death By Hanging in Mercy Is No Virtue. Če ste jih zgrešili, jih boste lahko naslednje leto videli na Metalcampu.

Nemški Destruction so se vrnili v Ljubljano po 10 letih, ko so oder kluba K4 pretresli skupaj s Kreator. Peklenski trio, ki je eden izmed prvih evropskih thrash metal bendov nasploh, je publiko znorel že z otvoritvenim Total Desaster, ko pa smo slišali Mad Butcher, Invincible Force, Eternal Ban in podobno, se je vsem v dvorani zmešalo. Vokalist/basist Schmier (izg. šmija) je dal vedeti, da poslušamo NEMŠKI thrash, da cenijo vsakega podpornika scene in bendov, ki nastopajo, še posebej pa so bili veseli obrazov, ki so Destruction prvič videli pri nas na Novem Rocku konec osemdesetih v Ljubljani. Tem ''starim prdcem'', ki jih je po njegovih besedah vse manj, so posvetili komad Invincible Force. Odlična komunikacija, brutalen zvok, super izvedene pesmi so še vedno atributi, ki Destruction uvrščajo - in to z razlogom! - v sam vrh scene!

A ko so oder zasedli kalifornijski divjaki Exodus, je koncert dosegel svoj prvi vrhunec. Namreč možje, ki so odraščali skupaj s Slayer, Metallico, Megadeth, Dark Angel in drugimi, so že od mladosti znani po svoji neusmiljeni energiji. In ko so igrali pesmi iz albumov Pleasures Of The Flesh, Fabulous Disaster in kultnega prvenca Bonded By Blood, je bilo jasno, da ne bodo dovolili, da bi bila enkrat mlajša publika tudi enkrat bolj mirna od njih. Nenehno norenje kitarskega dueta Gary Holt/Lee Altus, prodorni bas Jacka Gibsona, tankovski napad bobnarja Toma Huntinga so sprožili popolno norenje publike, ki je kulminiralo v t.i. ''wall of death'', ko se je publika skorajda do mešalke razdelila v dve polovici in v komadu Strike Of The Beast ob točno določenem znaku sprožila spopad obeh strani v največji možni moshpit, kar ga je uzrl Kino Šiška. Temu dodajmo še sodelovanje s pevcem Alexom Škofljancem iz domačih Negligence in hite, kot so Toxic Waltz, Metal Command, Bonded By Blood, Braindead in še kaj, pa smo imeli tisti večer vse, kar predstavlja pravi thrash metal koncert.

Če bi se dogodek končal z Exodus, bi bilo fantastično. A to, da so dogodek končali brazilsko-ameriški Sepultura, je bilo še boljše. Namreč s pesmimi z albumov Beneath The Remains, Arise in Chaos A. D. so kitarist Andreas Kisser, basist Paulo Xisto, novi bobnar Eloy Casagrande in vokalist Derrick Green, pokazali, da obvladajo svoj posel odlično in da kljub vsem dvomom publike in še koga drugega, Sepultura tudi z Derrickom Greenom lahko dosežejo vrhunce svoje stare slave. Koncert je deloval kot kultni videoposnetek Under Siege - Live In Barcelona iz leta 1991, tako po občutku kot po seznamu pesmi in izvedbi le-teh. Kljub pomanjkanju ene kitare je Kisser prepričljivo ustvaril kitarski zvočni zid, ki ga je odlično podpiral predvsem od ostalih članov vsaj 20 let mlajši novi bobnar Eloy. Njegova moč, vzdržljivost in dinamika so v vsem spominjali na Igorja Cavalero, je pa res, da je naredil par komičnih lapsusov. Vokalist Derrick Green je imel občasne govore, a videti je bilo, da je izjemno vesel, da so v Ljubljani, in da je bend močnejši kot kadarkoli. In da po barvi zelo zelo zelo spominja na Maxa Cavalero, v današnjem času pa ga celo prekaša. Repertoar je vseboval v celoti izvedene pesmi, ki jih nismo uspeli slišati že skorajda dvajset let, s presenetljivo vključenostjo spregledanih pesmi We Who Are Not As Others, Subtraction, Infected Voice in še katere. Super šov je bil takrat, ko so ob izvedbi instrumentala Kaiowas na oder povabili vse bobnarje turnejske karavane, ki so postavili na ogled svoje ''tribal'' sposobnosti, seveda pa je folk Sepulturi jedel iz rok ob kultnih Refuse/Resist, Territory, Arise in Inner Self. Lapsus s strani publike je bil debilizem letečih plastičnih kozarcev v člane benda s strani idiotov, ki se tudi po 15 letih niso sprijaznili, da v Sepulturi ni več Maxa Cavalere in da jim ''nova Sepultura'' ni všeč. Dobro, da so plačali vstopnico in ostali do konca ter dali vedeti kot otroci, da niso zadovoljni s tem, medtem ko je bila ostala večina ljudi ob obisku kultne zasedbe več kot zadovoljna. Čas pač gre naprej, vsaj pri večini.

Thrashfest Classics part II je odličen zaključek koncertne sezone leta 2011, ki je bila izredno bogata s ponudbo v naši državi. Se pa že veselimo novih dogodkov v prihajajočem letu. Še zdaj si vratne mišice zdravim Ivan Cepanec.